Svet žužkov

Nekega blagega januarskega jutra sem se pridružila skupini entomologov, nato pa smo se razkropili po samopostrežbi v brazilskem pristaniškem mestu Manaus, da bi nakupili nekaj stvari, potrebnih za odpravo. Dvajset minut pozneje se mi je v vrsti pred blagajno posvetilo, da smo si zelo različno predstavljali, kaj to pomeni.V košarici sem imela oreške, rozine in sredstvo proti žuželkam, entomologi, vsi dipteristi – strokovnjaki za muhe – pa so v svoje naložili obilo načete zelenjave, pakete piščanca s skoraj pretečenim rokom uporabnosti in kose tilapij, zavite v celofan. “Rekel sem, naj mi dajo najslabše paradižnike, kar jih imajo, pa najbolj gnil krompir in čebulo – take reči imajo mušice rade,” je pojasnil Dalton de Souza Amorim, profesor entomologije na Univerzi v São Paulu.

Nosil je majico s kratkimi rokavi, na njej pa je bila odtisnjena risba mušice vrste Plagiocephalus latifrons, katere glava ima obliko krmila pri kolesu. Povedal je, da dipteristi pogosto uporab­ljajo usmrajena živila za vabo v pasteh na tleh, kjer poteka večina njihovih raziskav. Toda na tej odpravi so imeli s kolegi – Brianom Brownom, kustosom entomološkega oddelka v Prirodoslov­nem muzeju Losangeleškega okrožja, Stephenom Marshallom, zaslužnim profesorjem z Univerze v Guelphu v Ontariu, Joséjem Albertinom Rafaelom z Nacionalnega inštituta za amazonske raziskave (INPA) ter dvema raziskovalnima asistentkama – drugačno, izvirnejšo nalogo.

Entomologi navadno opravljajo raziskave na tleh. Na tej odpravi pa so znanstveniki s 40-metrskega stolpa preučevali žuželke, ki živijo na različnih višinah. Odkrili so osupljivo pestrost žuželk, med drugim tudi več sto novih vrst.

Namenjeni smo bili dve uri severozahodno od mesta k 40 metrov visokemu jeklenemu stolpu, ki se dviga iz neokrnjenega deževnega gozda. Postavili so ga leta 1979 in so ga dolgo uporabljali za merjenje izmenjave ogljikovega dioksida med drevesi in ozračjem. Pred kratkim pa je postal prizorišče pionirskega entomološkega poskusa. Dipteristi so že več let sumili, da se vrste mušic, ki v deževnem gozdu živijo na tleh, razlikujejo od tistih, ki jih najdemo med tamkajšnjimi mo­gočnimi drevesi. Toda nihče ni vedel, koliko se razlikujejo. Rafael je zaradi drugih poskusov večkrat obiskal stolp in začel je razmišljati: Kaj, če bi ga uporabili, da bi to ugotovili? Leta 2017 je na različnih višinah na njem nastavil pet pasti za žuželke: prvo pri tleh in nato na vsakih osem metrov po eno, skupaj do višine 32 metrov. Upal je, da bo s tem pridobil nova spoznanja o stratifikaciji žuželk v gozdu. Štirinajst dni pozneje se je vrnil skupaj z Amori­mom in razveselila sta se pogleda na pasti, polne žuželk. Ko sta vzorce poslala kolegom v podrobnej­ši pregled, sta bila še bolj navdušena. Med več kot 16.000 mušicami, zbranimi v štirinajstih dneh, jih je bilo na tisoče pripadnic vrst, ki jih niti stro­kovnjaki niso takoj prepoznali.

Halcididne osice so navadno manjše od riževega zrna in jajčeca zaležejo v druge žuželke. Te poginejo, ko se ličinke osic izležejo in se začnejo hraniti z gostiteljem. Vlaknaste združene tipalke na obrazu osicam pomagajo pri iskanju žrtev.

ŽUŽELKE SO za živalsko kraljestvo to, kar so oce­anske globine za Zemljo – znanost jih večinoma ne pozna. “Ker poznamo ptice in sesalce, misli­mo, da smo odkrili že vse, kar biva na planetu. V resnici smo samo malo popraskali po površju,” pravi Brown.V Smithsonovem inštitutu trdijo, da je “neopi­sanih žuželk (takih, ki jih znanost še ni poimeno­vala) več kot že poimenovanih vrst žuželk”. Zlasti raznovrstne so mušice. Doslej so prepoznali več kakor 124.000 vrst, toda znanstveniki menijo, da na odkritje čaka še nešteto drugih.Amazonija je biotsko izjemno raznovrstna, saj tam živi skoraj 10 odstotkov znanih vrst, med njimi pa je več sto tisoč vrst žuželk. Toda za deževni gozd in žuželke v njem so to negotovi časi.Sodeč po izsledkih neke raziskave iz leta 2019 med ranljive sodi približno tretjina vrst žuželk, to pomeni, da lahko zaradi intenzivnega kmetijstva, onesnaževanja s pesticidi in gnojili, podnebnih sprememb in drugih dejavnikov v prihodnjih desetletjih izumrejo. V Braziliji pa predsednik Jair Bolsonaro vneto spodbuja izkoriščanje Amazonije; od leta 1970 je država zaradi širjenja industrije izgubila že 800.000 kvadratnih kilometrov de­ževnega gozda.Znanstveniki v Amazoniji pogosto naletijo na nove žuželke, toda neznanih primerkov mušic, ki so se ujele v Rafaelove pasti na stolpu, je bilo res ogromno. “Novosti je bilo toliko, kot da bi odkrili novo celino,” je dejal Brown.

Povrhu so veliko vrst našli samo v pasteh, na­stavljenih visoko nad tlemi. “Odkritje tako zelo drugačnega živalstva v drevesnih krošnjah je bilo osupljivo,” je Amorim povedal pozneje. “Skoraj dve tretjini mušic, ki dokazujejo izjemno razno­vrstnost, je bilo v pasteh, nastavljenih na višini od 8 do 32 metrov, ne pri tleh. To pomeni, da s sekanjem visokih dreves nastane velika izguba.”Za številne skrivnostne vrste se je zdelo, da sodijo v družino Phoridae, med grbaste mušice, velike kot zrnce soli. Med njimi so nekatere pa­razitoidi, to pomeni, da jajčeca zalegajo v čebele, mravlje in druge žuželke.

Brian Brown se pripravlja, da bo v cevko posesal foridno mušico in jo pozneje preučil. Liste je poškropil z razredčenim medom, da je privabil čebele – in mušice, ki te čebele napadajo. “Koliko ljudi bi se prostovoljno znojilo v gozdu med roji čebel in os?” je ironično vprašal.

Brownu, svetovno znanemu strokovnjaku za žuželke iz družine forid, je bilo jasno, da mora te nove vrste videti v divjini na lastne oči – in to čim prej. “Deževni gozd se krči tako hitro, da imam vedno občutek, da lahko že en sam kmet z mačeto povzroči izgubo cele kopice vrst,” je zlovoljno rekel. Dogovoril se je za odpravo z Rafaelom, Amorimom in Marshallom, ki je bil njegov profesor, ko je študiral entomologijo na Univerzi v Guelphu. Ko so preverili svoje urnike, so ugotovili, da se lahko v Manausu sestanejo takoj po novem letu – bilo je, tik preden se je koronavirus razširil po svetu – januarja 2020.