V globinah Kanina

Siga se pri nizkih tem­peraturah skorajda ne odlaga, kapniško okrasje je zato redko. A surova lepota izjemnih dimenzij prav tako jemlje dih. Med spuščanjem po breznih lahko jamarji občudujemo odtise življenja plitvih morij izpred 200 milijonov let. Pogled pritegnejo fosili školjk in polžev, med katerimi najbolj izstopajo megalodontide ali srčanke, do 50 centimetrov velike školjke v obliki srca.

V kaninskem podzem­lju so večdesetmetrske plasti ostankov lupin teh ogromnih mehkužcev odlično ohranjene.Kaninske jame so nepredvidljive in neveščemu obiskovalcu nevarne. Voda, osnovno gonilo na­stanka jam, je hkrati jamarjev največji sovražnik. Nenadni vdori vode ob poletnih nevihtah niso red­kost. Nevihtne vode se proti globinam združujejo v podzemne hudournike, ki se zlivajo po breznih in zalivajo vodoravne prehode. Zato je najboljši čas za raziskovanje pozimi. A sneg prinese nove pasti in znanje zimskega gorništva je za visokogorskega jamarja obvezno. Verjetno so največja objektivna nevarnost za jamarja krušljive stene brezen in skalni podori. Iskanje prehoda skozi labirint porušenega skalovja zahteva drznost in premišljenost.Raziskovanje globokih jam je ekipno delo.

Dandanes raziskujemo dele, ki so od površja oddaljeni več dni plezanja in plazenja. Brezna premagujemo z vrvno tehniko: navzdol se po vrvi spuščamo ob pomoči vrvne zavore, navzgor plezamo s prižemami. Vsako brezno najprej opremimo z vrvjo. Kilometer globoka jama na Kaninu terja vsaj 1,5 kilometra vrvi in 150 pritrdišč. Ko raziskovalne odprave presežejo 20 ur, v jami postavimo bivak. Šotor ali preprosto zaklonišče iz folije opremimo s trpežnimi spalnimi vrečami in podlogami. 

Običajna raziskovalna odprava v sistem Renejevo brezno-P4 traja sedem dni. V jamo moramo znositi ustrezno količino hrane in opreme za raziskovanje. Prostora za razkošje ni, največkrat je edino dodatno oblačilo topla sintetična puhovka. Med odpravo smo odrezani od zunanjega sveta, prepuščeni lastni iznajdljivosti. V primeru nesreče bo do prihoda jamarskih reševalcev minilo več dni. Zato je dobro načrtovanje in sodelovanje vseh članov izjemno pomembno. A pravemu speleoholiku nevarnost ni mar – površinski vsakdan je zgolj polnilo časa med eno in drugo odpravo. V varnem zavetju domačih dnevnih sob hrepenimo po mrzli in mokri temi. Zunaj cone udobja se skriva čudoviti občutek živosti. Vsak raziskovalec ga pozna in išče.

Zgodba slovenskega osvajanja visokogorskih jam se je začela v 50. letih prejšnjega stoletja v Kamniško-Savinjskih Alpah in pozneje na Kriških podih. Na Kanin je jamarje prvič zaneslo leta 1963, ko je Jurij Kunaver, priznani slovenski geograf in jamar, organiziral prvo odpravo. Premiku na Bovško je botrovala Jurijeva odločitev, da bo v doktorski disertaciji obravnaval geomorfologijo Kanina. Podvig je bil tedaj logistično precej zahteven. Pustolovščina se je začela z več kot štiriurno vožnjo z avtobusom iz Ljubljane in nadaljevala s pešačenjem iz Bovca. Vrvna tehnika še ni bila razvita, jamarji so vertikale premagovali z aluminijastimi lestvicami, ki so jih trudoma prinesli na goro. Ne le da so bile trikrat težje kot vrv, ki jo uporabljamo danes, zahtevale so tudi izjemno tovarištvo: jamar, ki se je spuščal po lestvicah, je imel okrog pasu navezano varovalno vrv, ki ga je povezovala s kolegom vrh brezna. Varovalci so dolge mrzle ure sedeli vrh brezen, čakajoč tovariše, ki so pod njimi odkrivali nove rove. A zagnanih mladincev pod budnim Jurijevim očesom ni moglo ustaviti nič. Prve kaninske jame so padale kot zrele hruške, čeravno so dosegale le desetino današnjih globin. Jurij, ki že 60 let preučuje geomorfologijo Kanina, neuspeha pri prodiranju v globine ne pripisuje zgolj tehniki – ledeni čepi, ki so zapirali mnoga brezna, so se skozi desetletja manjšali, številni so celo povsem izginili in odprli jamarjem poti v globine.

Vam je bila reportaža všeč? Delite jo z drugimi!