Maj 2024

Varuhi ognja

Pripadniki starodavne veroizpovedi, ki je nastala
v Srednji Aziji, so se znašli pred zahtevnim
vprašanjem, kako ohraniti ogenj vere.

Aaria in njeni domači sodijo v maloštevilno – in vse manjšo – skupnost pravovernih vernikov v kotičku sveta, kjer je zoroastrizem nastal in od koder se je razširil tudi drugam. Na obrobju nekdanjega perzijskega imperija in v njegovi okolici, v Iranu, Indiji in Pakistanu, danes živi manj kot 100.000 pripadnikov te vere. Toda v prejšnjem stoletju se je razširila daleč od svojega izhodišča ter dosegla oddaljena mesta, kot so Los Angeles, Ciudad de México in Stockholm. Tam je zasejala seme novih, naprednih skupnosti, kjer za zoroastrovca velja vsak, ki spoštuje načela starodavnega preroka Zaratustre.

Ljudje vsepovsod po svetu ob besedi zoroastrizem večinoma pomislijo na nekaj zelo starega, nemara tudi nekoliko eksotičnega. A temeljna načela te veroizpovedi so znana vsem ljudem: boj dobrega proti zlu, vstajenje in življenje po smrti. V njenem jedru so humata, hakta, hvaršta oziroma “dobre misli, dobre besede, dobra dejanja”. Izročilo uči, da je bil Zaratustra – v grščini Zoroaster – razočarani duhovnik starodavne politeistične religije, ki je bil, potem ko se je potopil v reko, deležen razodetja vrhovnega bitja Ahure Mazde.

Ni znano, kje in kdaj naj bi bil Zaratustra živel. Na podlagi podatkov iz zoroastrskih svetih spisov s skupnim imenom Avesta številni strokovnjaki domnevajo, da je živel v Srednji Aziji, morda v današnjem Afganistanu ali Tadžikistanu, nekje med letoma 1700 in 1000 pr. n. š. Sprva naj bi bil imel le enega privrženca, svojega bratranca. Toda že v 6. stoletju pr. n. š. so izpričane povezave zoroastrizma s perzijsko državo pod Ahajmenidi, torej z eno najstarejših in najmogočnejših velesil na svetu. Zaratustrova načela so se sčasoma razširila do bogatih trgovskih središč ob svilni poti v zahodni Kitajski in celo do manjših gorskih svetišč na Balkanu.

Zaratustrovi učenci se že več kot tri tisočletja učijo na pamet eno od najpomembnejših molitev svoje vere, imenovano Ašem Vohu, in jo ponavljajo. Eden od prevodov se glasi takole: Pravičnost je najvišje dobro in je sreča. Srečen je tisti, ki je pravičen zavoljo najvišje pravičnosti.

Da razkrajajoča se trupla ne bi skrunila zemlje, vode in ognja,
zoroastrovci tu v Karačiju in v Indiji umrle izpostavijo elementom
v krožnih stolpih (dahma), kjer posmrtni ostanki razpadejo povsem naravno.

Preberite celoten članek v reviji National Geographic.

Google Play
App Store