"Vse meso je trava"

“TRAVE SO LEPE, TRAVE SO DOBRE, TRAVE SO ZDRAVE, TRAVE IMAJO SVOJO MODROST, PRASTARO MODROST ZEMLJE, TRAVE SO DALEČ OD LJUDI.”

Kaj je z opisom majskih trav mislil slovenski pesnik Ivan Minatti v svoji čudoviti pesmi, ne bomo nikoli izvedeli. Le domnevamo lahko, da z lepoto trav ne opisuje njihovih filigransko izdelanih, a nestrokovnemu očesu nevidnih cvetov. Da njihove dobrote ne povezuje z okusom sveže pečenega kruha, da mu njihovo zdravje ne pomeni velikih količin vezanega ogljikovega dioksida in med fotosintezo nastalega kisika ter biotske raznovrstnosti mikroskopsko majhnih kremenastih alg. Verjetno pesnik tudi ni mislil, da se za prastaro modrostjo zemlje skrivajo še neodkriti dedni viri za izboljšanje poljščin. A vse to in še veliko več najdemo v predstavnicah skoraj 12.000 vrst velike rastlinske družine trav.

Človek je ob koncu kamene dobe pred približno 12.000 leti začel udomačevati divje rastoče trave in iz njih vzgojil žita. Enosemenski plodovi ali zrna udomačenih pšenice, koruze in riža so poglavitna človekova hrana in prispevajo več kot 50 odstotkov k energiji, ki jo s hrano vnese v telo. Razlogov, zakaj so bile trave primerne za udomačitev, je več. Številne so enoletnice in jih je zato mogoče vsako leto požeti in naslednje leto spet posejati. Njihova energijsko bogata semena so suha in trda, zato jih lahko dolgo shranjujemo ali z njimi celo trgujemo in jih pri tem prenašamo z enega območja sveta na drugo. Še ena lastnost trav je bila pomembna pri udomačitvi: pred škodljivci se ne branijo s strupenimi snovmi, temveč jih odganjajo s kremenastimi robovi in bodičkami.

V botaničnem vrtu Univerze v Mariboru sredi maja vse vrvi od življenja – poznospomladanske rastline so v polnem razcvetu, ptičji ščebet pa dopolnjuje veselo kramljanje obiskovalcev, ki so se po uradno končani epidemiji bolezni covid-19 končno lahko vrnili v vrt. V paleovrtu, v katerem so predstavljene značilne rastlinske vrste glede na zgodovinska obdobja – od bakrene dobe do srednjega veka – dr. Anton Ivančič s kolegico dr. Andrejo Urbanek Krajnc skrbno opazuje od-piranje cvetov svojih najljubših trav – žit. Med njimi so tudi nekatere redke in avtohtono slo-venske sorte. “V svoji zbirki v Botaničnem vrtu sejemo predvsem žita, zanimiva za študente. Zelo občutljive materiale, kot so etiopski tef, in divje prednice pšenice vzdržujem doma, kjer nimam težav z divjadjo in pticami,” pove dr. Ivančič, sicer mednarodno priznan strokovnjak za tropske korenovke in gomoljevke. “Med pšenicami me bolj zanimajo primitivne vrste in varietete, saj so po videzu veliko lepše in ‘elegantnejše’ v primerjavi s sodobnimi sortami.

Te so z biološkega vidika morfološko in fiziološko zelo deformirane,” še doda. Dr. Ivančič pokaže bližnjo fotografijo klasa cvetoče rži. Fotografu je svetoval, naj na enem od klaskov odstrani ogrinjalno in krovno plevo, da bodo vidne podrobnosti cvetov, in nad izdelkom smo navdušeni. Ker je rž – drugače od drugih, večinoma samoprašnih žit – tujeprašna vetrocvetka, prašnice na dolgih nitih preveša iz razprtih plev in sprošča zelo veliko cvetnega prahu. Na posnetku so prašnice že malo ovenele in iz njih se je že iztresel cvetni prah. Ker je ta suh, sipek in lahek, ga veter zlahka nosi po zraku, na sliki pa je vidno, da se je posipal tudi med cvetne pleve. Peresaste brazde so sveže in vlažne ter pripravljene za sprejetje cvetnega prahu. Pod izpostavljeno brazdo je plodnica skupaj z vidnim mestom, kjer bo v zrelem rženem zrnu trebušna brazda. Čeprav je za oploditev dovolj le eno zrno cvetnega prahu, ki kali na brazdi, sta kalitev in oblikovanje kratke pelodne cevi včasih mogoča še na drugih mestih, če so razmere ugodne. Taka kaleča pelodna zrna pod večjo povečavo vidimo tudi na fotografiji.

Kremen stoklaso in druge trave ščiti pred objedanjem živali, ličinkam žuželk otežuje prebavo, pašnim živalim pa brusi zobe. Temu so se prilagodile, tako da jim zobje rastejo vse življenje. Obenem kremen daje travam trdnost, preprečuje čezmerno izgubo vode, prši svetlobo v globlja tkiva in s tem povečuje fotosintezo. Levo: pogled z elektronskim mikroskopom na kremenasto algo Pseudonitzschia galaxiae iz Jadranskega morja.

V tisočletjih po udomačitvi pšenice na območju rodovitnega polmeseca, ki se širi od današnjih Iraka, Sirije, Libanona, Izraela, Palestine in Jordanije do doline Nila v Egiptu, jugovzhodne Turčije in zahodnih obrobij Irana, se je ta razširila tudi v Evropo. Skupaj z zrni pšenice in ječmena je kot plevel na to celino verjetno prišla tudi rž. Temen, nizek in dolgo svež kruh iz ržene moke je bil včasih pogost, vendar je bil neredko okužen z alkaloidi iz glive škrlatnordeče glavnice.

Gliva v eni od razvojnih stopenj v rženem klasu razvije trde ržene rožičke, ki so jih mleli skupaj z zrni, saj učinkov uživanja kruha iz take moke niso povezovali s temi rožički. Hude zastrupitve, znane kot ogenj svetega Antona, so se ponavljale stoletja, do odkritja vzroka ob koncu 17. stoletja. K njim je sodilo marsikaj, od slabega počutja, blodenj, spontanih splavov, odpadanja udov zaradi gan-grene do smrti. Današnji hibridi rži dajejo večji pridelek in so tudi bolj odporni proti okužbi s škrlatnordečo glavnico.

…nadaljevanje