Zgodba za zgodbo

“Za fotoreporterja moraš biti rojen, mi je nekoč rekel Zdravko Primožič, za katerega sem delal, ko sem bil mlad fotoreporter,” pravi Samo Rovan, ki se je med študijem arhitekture preživljal kot fotoreporter Foto Press Agencije, a se po letu 2000 s fotografijo več let skorajda ni ukvarjal. Potem pa se je njegova poklicna pot nepričakovano obrnila nazaj k njej. “Sodelavka v arhitekturnem biroju, kjer sem bil zaposlen, si je želela, da bi bil njen poročni fotograf.” Takrat je začel fotografirati poroke in se leta 2010 temu povsem posvetil. A še vedno je to počel na fotoreporterski način.

“Pri nas so se poročne fotografije takrat lotevali drugače, fotografije so bile večinoma ‘nastavljene’. Sorodne duše sem našel v ameriški organizaciji poročnih fotoreporterjev WPJA. Zato mi od vseh priznanj, ki sem jih prejel za svoje delo, največ pomeni njen naziv ‘poročni fotograf leta 2015’. No, poleg naziva ‘najboljši poročni fotograf na svetu za leto 2020’ poročne organizacije Inspiration Photographers.” Rovan pove, da so ga pari začeli najemati zaradi fotografij na njegovi spletni strani. “Objavljal sem tiste, ki so bile všeč meni, in ne tistih, ki bi bile morda všeč drugim. Najbrž se zato z veliko večino parov, ki me najamejo, odlično ujamem.” Pravi, da mora biti poročni fotograf tako kot plezalec – nekoč se je ukvarjal s plezanjem – popolnoma osredotočen, ves čas na preži. “Posebnih trenutkov je na poroki ogromno in včasih se sprašujem, koliko jih zamudim.”