SAMOTNO ŽIVLJENJE, POSVEČENO MOLITVI IN PREMIŠLJEVANJU O BOGU IN VIŠJIH VREDNOTAH.

Prior, visok, vitek mož v svetli kuti, me je sprejel prijazno. To sem lahko razbral kljub maski, ki sva jo oba nosila zaradi koronavirusa. Čeprav je bilo hladno – tistega januarskega dne je bilo nekaj stopinj pod ničlo, po okoliških poljih, sadovnjakih in gozdovih pa je ležal sneg – je bil obut le v debele volnene nogavice in opanke. Ni se zdelo, da bi ga zeblo.

“Naj vam najprej malo razkažem našo hišo,” je rekel po začetnih formalnostih. Njegova slovenščina je bila dobra, naglaševanje nekaterih besed pa je zvenelo nenavadno. Ko je malo pozneje rekel, da je samostan labirint, v katerem se ni težko izgubiti, sem lahko le prikimal – kartuzija Pleterje je res preplet hodnikov, meniških celic in prostorov za različne namene.

Nekatere najpomembnejše mi je razkazal. Vseh pa ne in – resnici na ljubo – od menihov, živečih tam, sem videl le enega, ki je kuharju pomagal pri pripravi kosila. Kartuzijani so, kot sem ugotovil v času, ko sem se pripravljal na obisk, ljudje, ki so življenje z vso resnostjo posvetili samoti, tišini, kontemplaciji, molitvi. In to je nekaj, kar je vredno spoštovanja. “Bili so izredno pomembni za prenos antičnega znanja, ki je bilo na začetku srednjega veka že nekoliko pozabljeno, v novi vek,” razlaga zgodovinar Tadej Trnovšek, višji kustos v Muzeju krščanstva na Slovenskem, ki ima sedež v stiškem samostanu.

“Njihov način življenja vključuje eremitske, puščavniške prvine, zato so imele njihove skupnosti največ nekaj deset članov, praviloma pa manj kot 30. Kartuzijani življenje posvečajo Bogu v samoti. Celica oziroma hišica z vrtičkom je njihovo bivališče in delovni prostor.” V Pravilih kartuzijanov, ki odmerjajo njihovo življenje, je zapisano: “Posebno veselje in smoter našega poklica je bivanje v samoti in tihoti celice. /… tu se nebesa stikajo z zemljo, božje s človeškim.”

Kartuzijani kljub predpisani klavzuri živijo v stiku z naravo. To jim pomaga, kot pravijo, odkrivati lepoto stvarnosti brez anestezije umetnih vtisov.
Kartuzijani kljub predpisani klavzuri živijo v stiku z naravo. To jim pomaga, kot pravijo, odkrivati lepoto stvarnosti brez anestezije umetnih vtisov.

Pater Frančišek, pleterski prior, mi je odprl vrata v eno od njih. Sledil sem mu v pritličje, majhen prostor z različnim orodjem za obdelavo lesa. Od tu so vrata vodila na vrtiček s češnjo, stopnice pa nadstropje više, v majcen predprostor in iz njega v sobico. Ta je, kot je povedal, hkrati spalnica, jedilnica, molilnica in študijski prostor. Sredi nje je stala preprosta stara peč na drva. Oprema je bila lesena in po moji nepoznavalski oceni bržkone stara vsaj stoletje. Poleg je bila še majhna kopalnica sodobnejšega videza. Vse je delovalo skromno in urejeno, a videti je bilo, da tu že kar dolgo ne prebiva nihče. “Pred drugo svetovno vojno je bilo v naši hiši okoli 70 bratov, danes nas je še 14, deset patrov in štirje bratje laiki.

Zato so nekatere celice prazne.”Pleterje so edini še delujoči samostan kartuzijanskega meniškega reda na ozemlju Slovenije. Kartuzija je nastala na začetku 15. stoletja, precej pozneje kot preostale tri – v Žičah, Jurkloštru in Bistri. Še zlasti Žički kartuziji velja nameniti nekaj besed. “Nastala je leta 1160 in je najstarejša kartuzija v Srednji Evropi,” pojasnjuje Trnovšek. “Sčasoma je postala zelo pomembna. Na prelomu 14. in 15. stoletja, v času zahodne shizme, ko je katoliška cerkev imela dva papeža, enega v Rimu in enega v Avignonu, so bile Žiče celo sedež generalnega priorja rimske obedience kartuzijanskega reda.” To pomeni, da so imele vodilno vlogo med kartuzijami, ki so v času cerkvenega razkola ostale zveste Rimu.

PLETERSKA KARTUZIJA, ki je nastala prav v tem duhovno nemirnem času, je bila ustanovljena na pobudo celjskega grofa Hermana II. (ok. 1361–1435), pod katerim je rodbina Celjskih dosegla vrhunec. Herman II., katerega življenje ni bilo ravno brezmadežno, je verjel v moč molitve že za življenja, še zlasti pa po smrti. Kartuzijani, ki so imeli tedaj med ljudmi velik ugled, so se mu za ta namen zdeli najprimernejši. Leta 1407, ko je bil samostan v odmaknjenem kraju pod Gorjanci za redovno življenje najbrž že primeren, je izdal ustanovno listino, gradnja pa se je začela že štiri leta prej. Pozneje dograjeno cerkev je leta 1420 posvetil freisinški škof Herman.

Ta ni bil nihče drug kot zunaj zakona rojeni sin ustanovitelja, znan tudi kot Herman Kilavi. Hermanu II. se je življenje izteklo v Bratislavi, njegove posmrtne ostanke pa so pozneje prenesli v Pleterje. Pokopavanje dostojanstvenikov v kartuzijah, kjer so pokopavali le člane reda, ni bilo v navadi, pri ustanoviteljih in v še nekaterih primerih pa so napravili izjemo. Ko sem se s patrom Frančiškom razgledoval po kartuziji, sva zašla tudi na pokopališče. Na preprostih lesenih križih ni bilo ničesar, iz česar bi bilo mogoče razbrati, katera telesa so tu našla večni mir. “Naša imena niso pomembna,” je preprosto povedal prior, “pomemben je Bog, ki mu posvečamo življenje.”

A sem ga pozneje, ko sva sedla k pogovoru, vendarle povprašal, kako je postal kartuzijan, pripadnik najstrožjega meniškega reda rimsko-katoliške cerkve. “Za redovništvo sem se začel zanimati že v srednji šoli, ko sem bral o življenju sv. Frančiška Asiškega in drugih svetnikov. Ko sem končal študij violine na glasbeni akademiji v Budimpešti, sva s prijateljem, ki se je prav tako zanimal za samostansko življenje, pisala v Pleterje in prišla za nekaj dni na obisk. Bila je ljubezen na prvi pogled,” pater Frančišek z nasmeškom pojasnjuje svojo pot, pri čemer se mi razjasni tudi, od kod njegov nenavadni naglas. “Vendar nisem hotel zapustiti Madžarske, zato sem najprej vstopil v bogoslovno semenišče. Po enem letu pa sem se odločil in leta 1995 prišel v Pleterje.” Pravi, da je bil tedanji prior, že pokojni pater Lanuin Fischer, “zelo prisrčen starček”.

Na vprašanje, kje se je tako dobro naučil slovensko, odgovarja: “Tu, v Pleterjah, učil me je pater Stanislav, eden od dveh Slovencev. Smo zelo mednarodna skupnost. Tu so še Hrvatje, Nemci, Madžari, po en Poljak, Švicar in Američan … Če ima kartuzijan kartuzijo v svoji domovini, potem načeloma prebiva v njej. Vendar smo v tem delu Evrope mi edina delujoča kartuzija, tako da s tega območja po navadi pridejo sem. Praviloma se morajo vsi naučiti slovensko. Če komu to ne uspe popolnoma, potem pač naša komunikacija poteka v mešanici jezikov. Samo da se sporazumemo med sabo.”

In kako je videti življenje meniha, ki po pravilih reda samostana brez posebnega razloga ne zapušča in razen ribjega mesa ne uživa nobenega drugega, ki ga svojci lahko obiščejo največ za dva dneva v letu in ne gleda televizije, nima telefona niti dostopa do spleta?

…nadaljevanje