Levi so zapletena bitja – čudoviti, če jih gledamo od daleč, a strahotno
neprijetni za podeželsko prebivalstvo, ki mu je usoda namenila življenje v
njihovi soseščini. So gospodarji divje savane, a sovražni do živinorejcev in
poljedelcev. Zato ni čudno, da jim gre vse slabše, odkar je naša civilizacija v
vzponu.

Vsaj na treh celinah imamo dokaze, da so bili nekdaj levom časi veliko bolj
naklonjeni in da v zadnjih stoletjih doživljajo zaton. Jama Chauvet v južni
Franciji, polna nazornih paleolitskih poslikav, ki upodabljajo živali, nam
dokazuje, da so levi naseljevali Evropo skupaj z ljudmi še pred 30.000 leti;
Danielova knjiga izpričuje, da so te živali še v šestem stoletju pred našim
štetjem prežale na plen na obrobju Babilona; imamo tudi poročila o preživetju
levov v Siriji, Turčiji, Iraku in Iranu krepko v 19. in 20. stoletje. V tem
dolgotrajnem obdobju zatona je le Afrika ostala njihovo varno zatočišče. A tudi
to se je spremenilo. Po podatkih, ki izhajajo iz raziskav in ocen, so levi že
izginili s približno 80 odstotkov svojega prvotnega območja razširjenosti na
tej celini. Nihče ne ve, koliko jih danes živi v Afriki – morda 35.000? – ker
jih je v naravi zelo težko preštevati. A strokovnjaki soglašajo, da je zgolj v
zadnjih desetletjih njihovo skupno število znatno upadlo. Vzroki so
najrazličnejši – izginjanje in drobljenje habitata, nezakonit lov na živali, ki
so sicer plen levov, pasti krivolovcev, v katere se lahko ujamejo tudi levi,
preseljevanje plena zaradi živine in bolezni, povračilni ukrepi proti levom
(pobijanje s sulicami ali zastrupljanje), ker napadajo živino in ljudi, obredno
ubijanje levov (zlasti to velja za kulturo Masajev) in čezmerni trofejni lov
nanje, ki ga izvajajo predvsem premožni Američani.

Po novih ocenah, do katerih so se dokopali znanstveniki organizacije Panthera
(mednarodne skupine za ohranjanje mačk), Univerze Duke, Pobude za ohranitev
velikih mačk (Big Cats Initiative) društva National Geographic Society in
drugih organizacij, živijo afriški levi na skoraj 70 ločenih območjih (gl.
zemljevid na str. 58–59), med katerimi lahko najobsežnejša in najstabilnejša
štejemo za njihova varna zatočišča. Na najmanjših od teh območij živijo le
majhne populacije, ločene od drugih, genetsko omejene in z malo možnostmi za
dolgoročno preživetje. Drugače povedano, afriški levi naseljujejo arhipelag med
seboj ločenih zatočišč in več kot le nekaj teh osamelih populacij lahko kaj
kmalu izumre.

Vam je bila reportaža všeč? Delite jo z drugimi!