O slovenskih gozdovih

Kakšno je bilo stanje gozda pri nas na začetku 20. stoletja? Kakšna je bila drevesna sestava?
Če se ozremo še nekoliko dlje v pretek­lost, v čas pred začetkom gospodarje­nja s krajino, lahko povem, da je bilo z gozdom verjetno poraščenih več kot 95 odstotkov današnjega slovenskega ozemlja, z naseljevanjem in kmetij­stvom pa se je do konca 19. stoletja ta delež skrčil le na dobro tretjino. Potem se je začel zaradi opuščanja kmetijskih površin in zaraščanja spet povečeva­ti, še zlasti po drugi svetovni vojni. Za natančno primerjavo z današnjim stanjem nimamo dovolj zgodovinskih podatkov, vendar mislim, da so bili tedanji gozdovi kakovostni in skrb­no negovani. Lastniki so bili od njih ekonomsko bolj odvisni kot danes. Ti gozdovi so bili tudi bolj zdravi, saj so številne bolezni in škodljivci prišli k nam šele z globalizacijo v 20. stoletju. Poleg tega je bil delež smreke, s ka­tero je zaradi smrekovega lubadarja danes največ težav, manjši kot zdaj. Več kakor danes je bilo v tistem času bukve in jelke.

Kakšne spremembe so se zgodile po drugi svetovni vojni, ko je veliko pred tem zasebnih gozdov prešlo v državno last?
Desetletje po vojni za naše gozdove ni bilo dobro obdobje. Nova država je bila revna in porušena, politika pa je v gozdu videla eno od mogočih reši­tev. Tedaj so sekali kar 166 odstotkov letnega prirastka, to je dvakrat več od dopustnega in v popolnem nasprotju z načelom trajnosti. Naši gozdovi, ki večinoma rastejo na občutljivih kraških tleh, so bili na dobri poti k opustošenju. Obseg sečnje je bil zmanjšan na znosno raven šele z veliko truda. V 50. letih so bili izdelani prvi sodobni gozdno­gospodarski načrti in kmalu so bili pri­pravljeni za vso Slovenijo. Začelo se je uvajanje trajnostnega, večnamenskega in sonaravnega gospodarjenja z vsemi gozdovi. Ker je bilo to izjemno zahtevno in tudi drago, so uvedli t. i. biološko amortizacijo za posekani les, ki ni bil za domačo rabo. Petnajst odstotkov dohodka od prodaje lesa se je vlagalo v nego gozdov, pogozdovanje, gozdne ceste, načrtovanje in raziskave. Ta ukrep je bil pri lastnikih gozdov nepri­ljubljen, čeprav je bil odličen primer pravnega urejanja trajnostne prakse. Gospodarjenje z gozdovi tudi v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja ni bilo slabo, gozdarstvo je bilo dobro organizirano. Svojevrstno priznanje dobremu delu je pomenil svetovni gozdarski kongres IUFRO leta 1986 v Ljubljani, ki ga je organiziral prof. Dušan Mlinšek, tedaj predsednik mednarodne gozdarske zveze. To je bil morda eden od vrhuncev našega gozdarstva.

Dr. Robert Brus, ki poučuje na Oddelku za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete v Ljubljani, je avtor številnih izvirnih znanstvenih člankov, pa tudi šestih knjig, ki se osredotočajo na drevesne in grmovne vrste.

V kakšnem stanju je slovenski gozd danes?
Kljub pogostim naravnim motnjam in številnim boleznim je še vedno v razmeroma dobrem stanju, lesne za­loge in prirastki naraščajo, predvsem starejši gozdovi so dobro negovani. Vendar je gospodarjenje z gozdovi za­radi vedno več naravnih nesreč, bolez­ni in škodljivcev vse zahtevnejše, vse več je težav z nekaterimi drevesnimi vrstami, na primer s smreko. Pone­kod, kjer je je bilo treba na hitro veliko posekati, so zdaj gole površine, saj je obnova gozda dolgotrajen proces, a že čez desetletje bodo te danes žalostne podobe bistveno lepše. Skrbi tudi premalo nege v velikem delu naših gozdov. Ta težava bo čez deset­letja še večja, kot je danes. Zavedati se moramo, da so najlepši in najbolj nego­vani gozdovi, na katere smo ponosni in jih sekamo danes, nastali pred dobrim stoletjem, vanje pa je bilo vloženega ogromno truda.

Veliko se ukvarjate z raziskavami, pri čemer prihajate do spoznanj, ki so pomembna tudi za upravljanje gozda. Katera so ta spoznanja?
Večina raziskovalnega dela na Oddel­ku za gozdarstvo je usmerjena prav v pridobivanje takega znanja. Med raziskave, v katerih sodelujem, spada na primer preučevanje pomena ohra­njanja visoke genske variabilnosti, ki je ključna za naravno prilagodljivost gozdov na podnebne spremembe. Raz­iskujemo križanje zunaj gozda gojenih sadnih drevesnih vrst ali hibridnih topolov z divjimi sorodniki in s tem vplive na njihov genski sklad. Poleg tega raziskujemo primernost različnih drevesnih vrst, ki bodo v prihodnosti gradile naše gozdove. V Sloveniji ima­mo kar 70 domačih drevesnih vrst, ven­dar je težko napovedati, kakšne bodo razmere čez sto let in na katere vrste bi bilo zdaj najpametneje staviti. Zato raziskujemo različne možnosti. Poleg domačih vrst preučujemo tudi tuje­rodne, ki bi v skrajni sili lahko ponujale rešitve za vsaj del naših gozdov. Za zdaj nikakor še ne gre za uvajanje teh vrst, pač pa predvsem za preizkušanje in pridobivanje izkušenj. Omenim lahko velik mednarodni provenienčni poskus z ameriško duglazijo, zasajeno pred 50 leti v Brkinih, ki je že dal nekaj zelo koristnih rezultatov. Med 15 preučeva­nimi proveniencami, torej različnimi območji, s katerih je izviralo seme, smo odkrili značilne razlike v preživetveni sposobnosti, priraščanju in kakovosti lesa ter na podlagi tega izdelali pri­poročila o tem, katere provenience bi bile najprimernejše, da bi seme od tam uporabili na tem območju. O tem smo pravkar objavili članek v ugledni mednarodni znanstveni reviji.