Nič na ostrižnikih ni vsakdanje. Samo v Tanganjiškem jezeru, na ločnici med Srednjo in Vzhodno Afriko, se jih je iz enega prednika v 9,7 milijona let razvilo približno 250 vrst. Nekateri so veliki kot predšolski otrok, drugi niso daljši od mezinca. Nekateri vse življenje iščejo popolno školjko in jo potem zavzeto branijo ali pa gradijo zapletene peščene odre, da privabijo družico. Spet tretji uspevajo v haremih. Številni so skrbni starši svojemu zarodu – čeprav včasih ikre tudi pojedo. Ostrižniki so očiten primer eksplozivne diverzifikacije, saj so se prilagodili skoraj vsem nišam v jezeru.Večine tam živečih ostrižnikov ne najdemo nikjer drugje, zato znanstvenikom ponujajo ključ do razkritja skrivnosti evolucije.

Toda mudi se: živali izumirajo in lahko bi izginile, še preden bi nam uspelo ugotoviti, kako so se razvile.Ribe ogroža marsikaj: zaradi razvoja mest se slabša kakovost vode, populacije izčrpava ribolov z zabodnimi mrežami. Najlepši primerki so zaželeni za prodajo za akvarije; številne ribe poginejo med prevozom. Strokovnjak za ostrižnike Walter Salzburger z Univerze v Baslu upa, da bo naraščajoče znanstveno zanimanje za te ribe spodbudilo prizadevanja za njihovo ohranitev. “Varstvo ostrižnikov,” pravi, “pomeni varovanje celotnega ekosistema tega starodavnega jezera.” 

Vojne za školjke
Samica vrste Neolam-prologus brevis prihaja iz svojega doma (zapuš­čene polžje hišice), part­ner jo varuje. “Vedejo se ozemeljsko,” pravi Angel Fitor, ki že 20 let fotografira ostrižnike v Tanganjiškem jezeru. Da bi samci privabili družico, morajo najprej imeti prazno školjko, v kateri bo par živel – teh pa ni dovolj za vse. Bra­njenje školjke pred dru­gimi samci tako postane delo za polni delovni čas. Na spodnji fotogra­fiji se samci spopadajo za školjko. Tekmeca se zgrabita s čeljustmi, dokler se eden ne utrudi in ne popusti prijema. Ostrižniki so nenehno v pripravljenosti; da jih fotografiraš, moraš več ur nepremično čakati v vodi. “Po cele tedne sem samo čakal pred školjko, da se bo pojavila kakšna riba,” pravi Fitor. “To že meji na norost, vem!”

Za peresastorepe ostrižnike (Cyathopharynx foae) je ves svet oder. Ta samec je v ustih prenesel 25 kilogramov peska, zalogaj za zalogajem, da je zgradil 66 centimetrov široko okroglo ploščad. Zjutraj, ko se bo bleščala v soncu, bo živahno plesal po tem odru v upanju, da bo privabil družico. Na desetine drugih bo počelo isto, da bi naredili vtis na mimo plavajoče samice, ki ocenjujejo ples in ploščad – kjer se bodo pari nato parili.