Sladko spanje

Tako rekoč sleherno noč v življenju doživimo neverjetno preobrazbo. Možgani korenito spremenijo delovanje in nam utišajo zavest. Za kratek čas smo skoraj popolnoma ohromljeni. Oči za zaprtimi vekami pa od časa do časa vseeno švignejo sem ter tja, kakor da bi gledale, in drobne mišice v srednjem ušesu se kljub tišini premikajo, kakor da bi ušesa poslušala. Večkrat zapored se tudi spolno vzburimo, moški in ženske. Včasih se nam zdi, da lahko letimo. Približamo se mejam smrti. Spimo.

Okoli leta 350 pr. n. š. je Aristotel napisal spis “O spanju in nespečnosti”, v katerem se je spraševal, kaj počnemo med spanjem in zakaj. Pametnega odgovora na to vprašanje potem celih 2300 let ni ponudil nihče. Ko je leta 1924 nemški psihiater Hans Berger izumil elektroencefalograf, ki zapisuje električno aktivnost možganov, se je preučevanje spanja iz filozofije preselilo v znanost. Šele v zadnjih nekaj desetletjih pa smo se z napravami za slikanje možganov, ki omogočajo še precej globlji vpogled v njihovo notranje delovanje, resnično približali prepričljivemu odgovoru Aristotelu. Z vsakim novim spoznanjem o spanju smo se na novo zavedeli tudi pomena tega za duševno in telesno zdravje.

Cikel spanja in budnosti je ena od osrednjih značilnosti človeške biologije. Gre za prilagoditev na življenje na planetu, ki se vrti in na katerem se dan in noč nenehno izmenjujeta. Leta 2017 so Nobelovo nagrado za medicino prejeli trije znanstveniki, ki so v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja v človeških celicah odkrili molekularno uro, zaradi katere smo ves čas usklajeni s soncem. Nedavne raziskave so pokazale, da smo takrat, ko se ta cirkadiani ritem poruši, bolj izpostavljeni tveganju za bolezni, kot so sladkorna bolezen, bolezni srca in demenca.

A v resnici je neravnovesje med življenjskim slogom in menjavo dneva in noči pridobilo že epidemične razsežnosti. “Kot da bi živeli sredi preskusa negativnih učinkov pomanjkanja spanja, ki ga izvajajo po vsem svetu,” pravi Robert Stickgold, direktor Centra za spanje in kognicijo, ki deluje pri Medicinski fakulteti Harvardove univerze. Povprečni Američan danes spi manj kot sedem ur na noč, kar je približno dve uri manj kot stoletje poprej. To je predvsem posledica razbohotenja električnih luči, ki so jim sledili še televizorji, računalniki in pametni telefoni. V današnji nemirni in bleščeče razsvetljeni družbi

Kliknite na sliko za povečavo.

pogosto doživljamo spanec kot nekaj, proti čemur se je treba boriti, oziroma kot stanje, ki nas prikrajša za produktivnost in zabavo. Thomas Edison, ki nam je dal električno žarnico, je dejal, da je “spanec nesmisel, grda razvada”. Prepričan je bil, da se ga bomo navsezadnje znebili. Prespana noč danes velja za tolikšno redkost in staromodnost kot na roko napisano pismo. Zdi se, kakor da vsi iščemo bližnjice, zato se proti nespečnosti borimo z uspavalnimi tabletami, nacejamo se s kavo, ne zmenimo se za nadvse zapleteno popotovanje, na katero se odpravimo vsak večer. V dobri noči od štiri- do petkrat preidemo več faz spanja, vsaka ima svoje značilnosti in svoj namen.

Začetna preobrazba poteka hitro, saj se človeško telo ne zadržuje rado med posameznimi stanji. Raje smo bodisi v enem kraljestvu bodisi v drugem, torej budni ali speči. Zato ugasnemo luči, ležemo v posteljo in zapremo oči. Če je naš cirkadiani ritem vezan na menjavanje dnevne svetlobe in teme, če češerika, ki leži v zadnjem delu človeških možganov, izloča melatonin in s tem sporoča, da je noč, in če se uskladi še cela vrsta drugih sistemov, se hitro pridružijo tudi nevroni.

Desetletni Francis Ajua, opremljen s cevkami in elektrodami, leži v Nacionalni otroški bolnišnici v Washingtonu. Čaka, da ugasnejo luči in se začne raziskava, ki bo potekala, medtem ko bo spal. Preiskujejo ga zaradi apneje med spanjem.

Nevroni, ki jih je kakih 86 milijard, so celice, iz katerih je ustvarjen svetovni splet naših možganov. Med seboj komunicirajo z električnimi in kemičnimi signali. Kadar smo povsem budni, nevroni oblikujejo množico, v kateri se prerivajo med seboj, nekakšen celični vihar, v katerem se kar bliska od aktivnosti. Kadar pa se prožijo enakomerno in ritmično (tako delovanje se na elektroencefalogramu, s kratico je to EEG, pokaže v obliki enakomerno valovitih črt), je to znak, da so možgani usmerili pozornost navznoter oziroma da so se odvrnili od kaosa, ki vlada v budnosti. Obenem se pridušijo tudi čutilni receptorji in kmalu zaspimo. Znanstveniki temu pravijo prva faza oziroma plitko spanje, ki traja morda pet minut. Nato se iz globin možganov dvigne serija električnih dejavno izbirajo in organizirajo spomine, ki jih velja spraviti, druge pa zavržejo. Odločitve možganov pri tem niso vedno modre. Spanec utrjuje spomin tako učinkovito – in to ne le v drugi fazi, v kateri preživimo približno polovico spanja, temveč ves čas cikličnega nočnega popotovanja – da bi bilo morda najbolje, če izčrpani vojaki, ki se vračajo z zahtevnih misij, ne bi šli takoj spat.

Nevroznanstvenica Gina Poe s Kalifornijske univerze v Los Angelesu je prepričana, da bi bilo za preprečevanje posttravmatske stresne motnje nujno, da bi vojaki ostati budni še šest do osem ur. Raziskave, ki so jih poleg nje opravili še nekateri drugi znanstveniki, kažejo, da če zaspimo kmalu po pomembnejšem dogodku, torej preden smo hudo preizkušnjo predelali umsko, je verjetneje, da se bo izkušnja preoblikovala v dolgotrajne spomine. Druga faza v prvem 90-minutnem spalnem ciklu traja do 50 minut. (V nadaljnjih ciklih je navadno krajša.) Vretena spanja se lahko sprva pojavijo vsakih nekaj sekund, ko pa izbruhi pojenjajo, se srčni utrip upočasni, telesna temperatura pa zniža. Izginejo še zadnje sledi zavedanja česarkoli iz zunanjega okolja. Postopoma se začnemo spuščati v tretjo in četrto fazo, ki sta fazi globokega spanca.