Astronavti z morskega dna

05_06_v.jpg

Besedilo: Meta Krese
Fotografije: Arne Hodalič

“Z jeklenkami se nisem nikoli potapljal. Za nič na svetu ne bi niti poskusil,” se je zasmejal Ivica Jurić nekega februarskega dne, ko sva sedela na vrtu pred njegovo hišo nad Piranskim zalivom. Težko mu verjamem. Ivica Jurić namreč med potapljači s skafandri velja za starega potapljaškega mačka. Odkar je 21. septembra 1957 z bratom priveslal z Lošinja v Koper, da bi kot potapljač sodeloval pri graditvi prvih luških privezov, je delal z več generacijami slovenskih potapljačev. “Tri dni sva potovala z devetmetrskim levtom, ribiškim čolnom, ki je sicer imel jadra, a je bil žal veter prešibak, pa še v nasprotno smer je pihal,” se je spominjal. V čolnu je imel naloženo vse potrebno za delo pod vodo: skafander, zaprto suho obleko, svinčene čevlje, pasove, nož, vrvi … Za več kot 100 kg je bilo opreme. Toliko je namreč potreboval potapljač, ki se je potapljal s klasičnim mehkim skafandrom.

Potapljanje s skafandri je bil način potapljanja poklicnih potapljačev tako v morju kot v rekah. Začetki segajo v prvo polovico 19. stoletja. Pravzaprav se klasični mehki skafander, ki ga je leta 1837 skonstruiral August Siebe, ni bistveno spremenil skoraj do konca 20. stoletja. Takrat so ga naši poklicni potapljači še uporabljali. Do začetka 20. stoletja so imele vodilno vlogo v razvoju potapljanja predvsem vojaške organizacije. Avstro-ogrska cesarsko-kraljeva vojska je že leta 1880 izdala priročnik o potapljanju s skafandri. Potapljače je urila v Pulju in med njimi so bili tudi Slovenci.



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.