Giovanni Antonio Scopoli

slo2_v.jpg

MARKO MASTERL je fotograf iz Kočevja, avtor doslej treh reportaž v National Geographicu Slovenija, med njimi tiste, narejene v ostankih kočevskega pragozda. Tam se je rodila tudi naša tokratna zgodba. “Ko sem leta 2009 končal članek o pragozdovih, me je začelo mučiti, kako bi drobne živali in rastline, ki sem jih videl v pragozdu, prikazal drugače,” razlaga nekdanji računalniški programer. Začel je eksperimentirati s posebno tehniko fotografiranja, s fotografiranjem na belem ozadju.

Pet let pozneje se z njegovim terencem peljeva po gozdni cesti nad Kočevjem, ob kateri še ležijo zaradi žleda podrta drevesa, in oprezava za telohom. Ta sicer ne nastopa v članku o Scopoliju, a je najopaznejša roža, ki se konec februarja dviga nad gozdnimi tlemi. Parkirava in izstopiva, jaz z beležnico in diktafonom, Marko z 48-litrskim fotografskim nahrbtnikom, v katerem je vsa oprema, ki jo potrebuje za takšno fotografijo, njegov prenosni fotografski studio. Iz njega potegne fotoaparat s samodejnim GPS-zapisom snemalne lokacije, 105-milimetrski makroobjektiv, stojalo, na katero pritrdi osvetljeno ozadje, ki je pravzaprav studijski razprševalnik svetlobe ... “Zmeraj to šravfanje,” potoži. ... namesti dva ali tri manjše razprševalnike svetlobe na prav toliko bliskavic, doda daljinske radijske prožilce, in ko je mehanično-elektronska skulptura končana, nežno objame z njo cvetico, pritisne na sprožilec, pogleda fotografijo, poveča jakost bliskavice v ozadju, še dvakrat ... “To je to,” pravi in se loti odvijanja vijakov.

Marko ni edini, ki se je majhnih, pritlehnih “nepomembnosti” našega naravnega okolja lotil tako. “Ko sem se seznanjal s fotografiranjem na belem ozadju, sem izvedel za pobudo Meet your neighbours (Spoznaj sosede), ki sta si jo prav leta 2009 zamislila Škot Niall Benvie in Američan Clay Bolt. Namenjena je povezovanju ljudi z naravo na domačem pragu, z naravo, ki je za marsikoga edina divjina, na katero bo kdaj naletel.” Leto po začetku takšnega fotografiranja je posnetke pokazal Arneju Hodaliču, uredniku fotografije pri reviji, ki jo držite v rokah. “Fino,” je rekel Arne in sta se lotila iskanja rdeče niti, ki nas pripelje do Scopolija. “Razmišljala sva, da bi tako predstavila slovenske endemite, pa se nama zamisel nekako ni zdela prav izvirna. Potem sem se nekega dne ustavil ob fotografiji cvetoče kranjske bunike.”

Kranjska bunika je zanimiva rastlina. Na Slovenskem ji pravimo še kranjski volčič. Zraste do 60 centimetrov visoko in razvije bujno zelišče, ki skoraj prekrije lepe rdečkasto rjave cvetove na dolgih pecljih. Je strupena, vsebuje znatne količine alkaloidov, predvsem atropina. Čarovniška roža. Afrodiziak, lokalni nadomestek za mandragoro. Učinkovino te rastline, skopolamin, so stoletja uporabljali za blaženje bolečin, zaradi česar je Združenje slovenskih anesteziologov kranjsko buniko postavilo v svoj emblem. “Gledal sem fotografijo kranjske bunike in se pri tem spomnil njenega znanstvenega imena: Scopolia carniolica. Imel sem rdečo nit.”


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.