Za svet brez min

Za svet brez min Zawanwad Mokhtar je bil kuhar, včasih je hrano tudi razvažal. Med igranjem nogometa z neeksplodiranim topniškim izstrelkom je naenkrat počilo.

Ko razmišljaš, pišeš, se pogovarjaš, mogoče celo prepiraš o minah, imaš ob teh pogovorih, zgodbah občutek, kot da poslušaš o obupnih potegavščinah, pripovedi se ti zdijo zlovešče, brez logike, brez začetka in predvsem brez konca. Pri minah je modrost zavila s poti in šla v neznano. Namen postavljanja min je tako krut in surov, da nočeš o njem vedeti prav nič.

Globoko tja do središča Zemlje mine potegnejo s seboj vse dobre misli, pogubijo vse upanje, zatemnijo lepe sanje. Preganjajo, ubijajo, pohabijo … jemljejo najbližje, domove, sosede. Hazira Đafić živi v begunskem centru v bližini Tuzle. Njeno življenje, odkar jo je vojna pregnala iz vasi pri Srebrenici, ni podobno ničemur. Družina – starši, sestra in bratje – je pristala v različnih zbirnih centrih. Seveda so se želeli vrniti domov.

Za svet brez min Med letoma 2009 in 2015 so na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Republike Slovenije – Soča pomagali 109 otrokom iz Gaze.

Takoj ko so oblasti razglasile mir, so se odpravili tja. Ko so se približevali ruševinam na kraju, kjer je včasih stala njihova domačija, je neučakana mlajša sestra Jasmina stekla proti hiši. Oče jo je poskušal ustaviti, a zaslišal se je samo grozovit pok. Na pragu doma ji je mina raztrgala obe nogi. Nedoumljiva pota usode so Hazirino družino kruto povezala z minami. Brat Vahded, star komaj 29 let, je pri pripravljanju drv pred štirimi leti stopil na pozabljeno mino. S prijateljem sta bila v hipu mrtva. “Ko je umrl brat, me je odneslo. Bila sem v redu, zdrava, takrat pa je bilo z mano konec. Z njim je odšlo vse,” pove Hazira Đafić. Njene grozljive sanje se s koncem vojne niso razblinile.

Takrat so se šele začele. fundacija za razminiranje in pomoč žrtvam min Zaradi njih – zaradi Hazire, Jasmine, Vahdeda, zaradi vseh tistih, ki imajo pravico tako kot mi živeti brez strahu, z upravičenim upanjem na mirno, urejeno življenje, kar res ni pretirana želja, je nastala mednarodna ustanova ITF. Z namenom, da se Bosni in Hercegovini pomaga pri uveljavitvi mirovnega sporazuma in pri povojni obnovi države, je Vlada Republike Slovenije pred 20 leti ustanovila nepridobitno dobrodelno organizacijo ITF – Fundacijo za razminiranje in pomoč žrtvam min s sedežem na Igu.

Glavno delo fundacije je bilo zbiranje donatorskih sredstev za odstranjevanje min, a že v prvih letih so ustanovitelji spoznali, da to preprosto ni dovolj; prav tako pomembna je skrb za preživele žrtve in njihovo vrnitev v vsakdanje življenje. Brez pomoči jim je težko, najpogosteje nemogoče premagati občutek zaznamovanosti in se oprijeti samostojnega življenja.

Za svet brez min Deminerjem so pri delu v veliko pomoč posebej izurjeni psi. Ti svojo nalogo jemljejo izjemno resno, povedo izkušeni deminerji.

“Smo organizacija, ki se je razvijala in rasla 20 let, v tem času pa smo se marsičesa naučili tudi zaposleni,” meni Roman Turšič, vodja začasnih implementacijskih pisarn v Afganistanu in Libiji. “V bistvu je ITF organizacija, ki zbira donacije in je začela z odstranjevanjem min najprej pomagati Bosni in Hercegovini.” Zbrani denar so večinoma porabili za čiščenje minskih polj, izvajalske organizacije pa so izbirali z razpisi. Tako delujejo še danes. “Mine so zakopali pri vhodu v kmečko hišo, pri hlevu in ob klopci pod slivo, kjer drevo ob žgočih poletnih dnevih meče osvežilno senco.

Mislim, da bi ob tej razporeditvi težko kdorkoli govoril o vojaški strategiji. Samo okrog te hiše smo našli 32 min. Očitno so imeli vojaki v glavi le to, da bi za vedno pregnali domačine,” je pred leti pripovedovala kosovska deminerka Fatmire Uka. In uspelo jim je. Vas Storbrda je bila majhna skupnost 12 hiš, kjer je včasih živelo 70 do 80 ljudi. Ko so se po vojni vaščani začeli vračati na domove na obmejnem območju severne Albanije, se nobenemu niti sanjalo ni, da je čas, ko so se lahko svobodno gibali po okoliških planinah, minil. To so spoznali na zelo krut način.

Samo pri eni družini so bile mine usodne za dva člana: sinu je odtrgalo nogo, oče je izgubil življenje, ko mu je prihitel na pomoč.

Za svet brez min Abdul Wali je obe nogi in oči izgubil v bojih s talibani, ko je bil vojak Afganistanske narodne vojske.

“Vse smo očistili,” je nadaljevala Fatmire Uka.Deminerka je bila zaposlena pri danski nevladni deminerski organizaciji DCA (Danish Church Aid), ki je čistila minska polja v Albaniji. Danska organizacija, pri kateri je bilo samo v tej državi zaposlenih sto ljudi, se je pri delu ves čas spoprijemala s finančnimi težavami, ampak tega so bili v njej tako ali tako vajeni. Ko pa so leta 2002 že popolnoma obupali in bili prepričani, da bo delo ostalo nedokončano, jim je na pomoč priskočil ITF.

Fundaciji je uspelo pri donatorjih zbrati toliko denarja, da so Danci uspešno končali delo. Ko je Roman Turšič vodil pisarno v Bosni in Hercegovini, so vsako leto zbrali in porabili od 10 do 14 milijonov dolarjev. Zdaj se številka vrti okrog štirih milijonov. “Donatorje vse manj zanimajo Bosna in Hercegovina in druge države jugovzhodne Evrope. Ker državne zunanje politike dajejo prednost drugim območjem, donatorji denar raje vlagajo tja. Temu se je moral prilagoditi tudi ITF, saj živi od odstotka zbranih donacij. Res pa se ponaša z veliko uspešnimi zgodbami,” razloži Turšič.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.