Črno-bela Afrika

Črno-bela Afrika Fotografiranje in potovanja za Goloba namreč niso ključni vir preživetja. “Po srednji strojni šoli sem nameraval študirati psihologijo ali jezike, ampak doma kakšnega navdušenja nad Filozofsko fakulteto ni bilo,” pravi z nasmeškom sogovornik. Pri tem ne daje videza človeka, ki bi obžaloval, da so se stvari v njegovem življenju obrnile, kot so se. “Tako sem za dve leti pristal na novinarstvu, potem pa sem se zaposlil pri očetu.” A podjetni, energični Golob je že kmalu ustanovil svoje prvo podjetje in nato še nekaj naslednjih, a jih je tudi prodal.

Zdajšnje se že dolgo ukvarja z uvozom opreme za pakirne in sortirne linije za sadje in zelenjavo. “Sodelujemo z zadrugami, podjetji, ki predelujejo hrano, večjimi kmeti ...” Prav to ga je pred 15 leti prvič pripeljalo v Afriko. “S poslovnim partnerjem, Nizozemcem, sem šel v Južnoafriško republiko, kjer je dalj časa živel. Obiskala sva več podjetij, s katerimi sem pozneje začel sodelovati, nato pa šla za konec tedna še v Krugerjev narodni park. Ko sem videl vse tiste čudovite živali, me je čisto podrlo.” Odtlej je bil v Afriki nekaj desetkrat. Sprva sam, nato s prijatelji, pozneje s prijatelji prijateljev ... Ustanovil je agencijo in postal vodnik. “Nekateri, ki jih peljem na fotosafari, so začetniki, drugi vedo o fotografiji veliko.

Črno-bela Afrika Povodni konj se je na zambijski reki Kafue namenil pregnati vsiljivce. Fotografu v čolnu se je ponudila izjemna, čeprav tvegana priložnost za posnetek.

Ljudem svetujem po potrebi. Predvsem pa znam stvari predvidevati. Ko obiščeš neki kraj prvič in imaš idealen trenutek za fotografiranje živali, je v resnici že prepozno. Preden se pripraviš, je priložnost zamujena. Zato moraš vnaprej predvideti, kdaj bo taka priložnost, to pa je mogoče šele ob drugem, tretjem obisku.” Gorazd Golob, čigar fotografije so bile objavljene v tujih in domačih knjigah ter revijah, je na mednarodnih natečajih prejel številne nagrade. Največ mu pomeni, da je bila leta 2015 ena od njegovih fotografij izbrana za razstavo, ki so jo pripravili ob svetovni podnebni konferenci v Parizu. Fotografija povodnega konja (na strani 118–119; v veliki povečavi visi tudi nad pisalno mizo na sedežu njegovega podjetja) je bila ena izmed izbranih 60 naravoslovnih fotografij, prispelih z vseh koncev sveta. “Na to sem res ponosen. Med avtorji so bili Sebastião Salgado pa Steve McCurry in še drugi fotografi, ki delajo za National Geographic.

Pozneje so razstavo preselili v Novo Mehiko in Milano.” fotografija povodnega konja je nastala na reki Kafue v Zambiji. “Bilo je septembra in voda je bila nizka, štiri ali celo pet metrov nižja kot takrat, ko je gladina najvišja. Zaradi nizke vode so povodni konji zmedeni, zato pred ljudmi bodisi bežijo bodisi postanejo napadalni. ‘Hipu’, mimo katerega smo se peljali, je udarilo na agresijo – zapodil se je proti nam. Zaslutil sem priložnost. Ker smo bili v čolnu, nanj nisem gledal od zgoraj, ampak iz oči v oči, kar je zelo redko. Ko je bil že res blizu, smo odpeljali. Voznik je deloval zelo samozavestno, pozneje pa sem izvedel, da je včasih kar malo preveč prepričan vase in da naj bi bil trikrat ali štirikrat povodni konj, ki mu je pustil priti preblizu, čoln prevrnil. S turisti vred ...”

Črno-bela Afrika Ko gre za ljubezensko življenje levov, je podobno kot pri številnih drugih sesalcih – mogočni samec se dobrika samici, tudi zelo nežen in igriv zna biti.

Golob ima v rokavu še številne prigode. Nekoč je s tedaj 13-letnim sinom in še nekaj udeleženci fotolova neuspešno stikal za sloni po Velikem Krugerjevem parku. “Pred tem sem na forumih bral, da je slonov, kolikor ti srce poželi, ko smo prišli na kraj, kjer naj bi bili, pa ni bilo o njih niti sledu. Očitno so šli drugam in najti čredo na območju, velikem kot Slovenija, je zelo težka naloga.” Vendar jim je uspelo v grmovju izslediti samotarskega samca. “Kar precej časa smo manevrirali z avtomobilom, da smo našli pravi položaj za fotografiranje. Takrat pa smo postali za slona zanimivi mi in odpravil se je proti nam. Avto je bil zagozden med drevo in veliko skalo, časa za umik ni bilo. ‘Samo mirno, samo mirno,’ je ponavljal vodnik.

Gledal sem skozi 500-milimetrski objektiv in naenkrat sem videl samo še oko. Slon je prišel do nas, se z oklom naslonil na avto, nato pa vsakega posebej povohal. Vohali smo zadah iz njegovega gobca ... Srce mi je tako razbijalo, da sem se bal, da mi bo skočilo ven. Ampak Andraž, moj sin, je ostal čisto miren. Slon je še nekaj časa stal in premišljeval, nato pa se je vrnil v grmovje. Andraž je bil popolnoma navdušen. ‘Le glej, da ne boš zvečer, ko bova poklicala domov, tega povedal mami!’” Ob tem omeni tudi problematiko pobijanja slonov in nosorogov. “Nosorogi v Krugerjevem parku so pogosto žrtev divjih lovcev.

Ti s helikopterjem priletijo iz Mozambika, ubijejo žival iz zraka, ji odrežejo rog in odletijo. Nosorogov rog je iz roževine tako kot naši nohti – lahko bi si grizli nohte, namesto da pobijajo živali!” Vendar prsta ne uperja v lovce, pač pa v kupce; rogovi večinoma končajo na Kitajskem. “Če ne bi bilo kupcev, ne bi bilo pobijanja. Kar se Afričanov tiče, pa ne bi želel biti pokroviteljski – ti ljudje hočejo samo nekako preživeti. Če ne bi bila brezposelnost tako visoka in bi bilo nasploh možnosti za zaslužek več, bi bilo tudi pobijanja veliko manj.”


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.