Šaleška jezera

Šaleška jezera Izkop lignita se je v Šaleški dolini začel pred več kot 140 leti. Velenjski premogovnik je proizvodnjo močno povečal po zgraditvi šoštanjske termoelektrarne v 50. letih in njenih poznejših širitvah.

Dolga pot do čistejšega zraka, urejenega okolja in voda, v katerih danes živijo ribe in se ljudje lahko v njih brezskrbno kopajo, se je začela v 80. letih, ko so začeli graditi nasip – urejeno odlagališče pepela. V naslednjih letih in desetletjih je bil potreben dolg niz sanacijskih ukrepov. Učinki nekaterih so se pokazali že v kratkem, na pozitivne posledice drugih je bilo treba čakati precej dlje. Zelo pomemben mejnik je bilo leto 1994, ko je elektrarna vzpostavila zaprti krogotok transportne vode za pepel. Onesnaževanje vode s snovmi, ki so se izluževale iz njega, se je takoj občutno zmanjšalo.

Ta ukrep in še drugi so omogočili vznikanje življenja v vodi. “Stanje Velenjskega jezera se je leta 1995 korenito izboljšalo, že leto pozneje so v njem vse leto preživele nekatere vrste rib,” pove dr. Šterbenk. “Ljudje pa so potrebovali še precej časa, vse do odprtja Velenjske plaže pred petimi leti, da so začeli množično zaupati, da je voda res primerna za kopanje.” Predvsem zaradi neuravnovešene prehranjevalne verige je jezero nekajkrat cvetelo, kar je na stoječih vodah razmeroma pogost pojav.

Da bi preprečili prašenje in izboljšali videz krajine, so dele odlagališča, kamor pepela ravno niso odlagali, začeli prekrivati s plastjo zemlje in začasno ozelenjevati s travo. Odlagališče pepela so spremenili v območje sanacije ugreznin in ga začeli sproti rositi, tako da veter pepela ni več mogel raznašati.

Šaleška jezera Na Velenjski plaži, ki so jo odprli leta 2013, je kopalna sezona na vrhuncu. Število obiskovalcev se naglo povečuje, že leta 2017 naj bi jih bilo več kot 100.000.

Pregrada iz pepela, ki ločuje Velenjsko in niže ležeče Družmirsko jezero, že dolgo preprečuje njuno zlitje, zato se pokrajina spreminja manj, kot bi se sicer. Pod tem območjem še vedno izkopavajo lignit in zemljišče se tam še ugreza – pogrezajoči se nasip nenehno “dograjujejo” s pepelom. Pravzaprav ga dograjujejo tudi s sadro. Sredi 90. let so začeli iz plinov, ki nastajajo med izgorevanjem lignita v elektrarni, izločati žveplove diokside.

Razžveplanje poteka z apnenčevim prahom, ki ga pomešajo z vodo, s to suspenzijo pa čistijo dimne pline. Pri tem nastane več kot 100.000 ton sadre na leto in tako kot pepel jo vgrajujejo v pregrado. Že v 50. letih so v Šaleški dolini začeli graditi sistem daljinskega ogrevanja, tako da se zdaj s toploto iz elektrarne ogrevajo vsa večja naselja na dolinskem dnu.

S tem je odpadla potreba po individualnih kuriščih in Velenje je, denimo, danes po številu delcev PM1 eno najčistejših mest v Sloveniji. Med sanacijske ukrepe so spadali tudi posegi v ugrezajoče se površje. Premogovnik je na ugrezninskem območju pred začetkom izkopavanja premoga odstranjeval do pol metra debelo humusno plast tal z vegetacijo vred.

Zemljino so pozneje uporabili na območju, pod katerim lignita niso več kopali in se je na njem pogrezanje že končalo; tako so ga rekultivirali. Odstranitev obojega, zemlje in rastja, je imela (in ima še danes, saj oboje še vedno odstranjujejo) koristen dodatni učinek – tako so zmanjšali možnost za evtrofikacijo jezer. Zaradi manj hranilnih snovi v vodi se manj razraščajo (cvetijo) alge, po odmrtju katerih se pri bakterijski razgradnji porabljajo velike količine kisika.

Šaleška jezera Tako je bilo videti območje, kjer je danes plaža, v 80. letih minulega stoletja. Za sanacijo so bili potrebni številni ukrepi, ki so postopoma pripeljali do sedanjega stanja.

V jezerih se je začelo naseljevati življenje, od komaj vidnih oblik pa do rib, kakršne si je bilo v času največje onesnaženosti težko predstavljati. Kdor ima veselje z ribolovom, lahko danes lovi na različne načine – muhari, lovi iz čolna, beličari … V več kot 60 metrov globokem Velenjskem jezeru plavajo krapi, kleni, smuči, somi, tolstolobiki, ščuke in še druge vrste rib. V precej plitvejšem Škalskem jezeru po zagotovilih domačih ribičev živijo tudi kapitalni primerki krapov in somov; slednji naj bi bili celo daljši od dveh metrov. V okolici jezer se je začelo razraščati rastlinje, vračati so se začele živali, ki so nekoč tu že bile, a so jih zelo negostoljubne življenjske razmere odgnale. Prišle so tudi ptice. Kormorani, ki jih ribiči nimajo nič kaj v čislih, saj so spretni plenilci, ki se globoko potopijo za ribami, so začeli na jezerih prezimovati v jatah.

Vrst, za katere so jezera in njihova okolica gostoljuben življenjski prostor, je še veliko – sive čaplje, črne liske, čopaste črnice, zvonci, mokoži, mlakarice, različne vrste pobrežnikov … Nekatere tu preživijo vse leto, druge prihajajo sem prezimovat iz Severne ali Vzhodne Evrope. Nekatere se vrnejo spomladi iz toplejših krajev in vzgojijo nov rod. Med tistimi, ki pridejo prezimovat, sta omenjeni kormoran in zvonec, ptica iz družine plovcev. Včasih so opazili le posamezne primerke zvoncev, danes celo nepoznavalci na jezerih vidijo celo jato teh “račk”. Martinci in drugi pobrežniki se na spomladanskih selitvenih poteh ustavijo ob jezerih in tam vneto stikajo za drobnimi nevretenčarji.

Šaleška jezera Lesna sova ima med vsemi nočnimi pticami morda najboljši vid. Njen plen so tudi žabe, ki se zgodaj spomladi iz gozdov, kjer so v zemlji otrple preživele zimo, odpravijo do vode, da bi odložile mrest.

Hudourniški potok, ki se pred iztekom v jezero razlije, je njihova jedilna miza. Jezera, ki so nastala kot posledica človeške dejavnosti in ki so jih po dolgih desetletjih onesnaževanja postopoma sanirali, so postala habitat tudi za vrste, ki jih tu nekoč ni bilo. Pojavljanje nekaterih je najbrž povezano še z drugimi okoliščinami, denimo podnebnimi spremembami in drugimi dejavniki, ki jih je zaradi prepletenega delovanja težko natančno ovrednotiti. “Ne spomnim se, da bi v otroštvu kdaj tu videl čebélarja,” pravi Vranič, ki ga živali zanimajo že od zelo mladih nog.

Še leta 2005 sta ornitologa Janez Gregori in Dare Šere v knjigi Ptiči Šaleških jezer zapisala: “V Sloveniji je čebelar zelo redka poletna vrsta in preletnik. V okolici Škal smo čebelarja opazovali dvakrat.” Opazili so ga maja 2000 in še enkrat leto pozneje; očitno so bili še tedaj čebelarji le zelo redki gostje. “Zadnja leta spomladi videvam nekaj parov, eden od njih pa tu tudi gnezdi,” pove Vranič. Te pisane ptice, ki se spomladi vrnejo s prezimovališč v Afriki, si v mehke naravne stene izkopljejo rove in v njih gnezdijo. Taka stena je nastala v strugi Velunje, potoka, ki se je še pred nekaj desetletji iztekal v Pako, danes pa se izliva v Družmirsko jezero. Struga Velunje se je zaradi ugrezanja tal nad premogovnikom pred izlivom v jezero občutno poglobila.

Ob neurjih zelo deroča voda je v zgolj nekaj letih izdolbla globoko sotesko. Njene peščene stene so privabile par čebelarjev, ptic, ki so ime dobile po čebelah, poleg drugih velikih žuželk njihovi glavni hrani. V stene si par vsako leto izkoplje nov rov. Iz njega po nekaj tednih pokukajo mladiči, ki so septembra že sposobni za pot do oddaljenih afriških savan. Vzdrževanje doseženega stanja okolja, ki je do prebivalstva in preostalega živega sveta neprimerno prijaznejše kot pred desetletji, bo v Šaleški dolini pravi izziv.

Letos poleti je javnost, še zlasti lokalno in okoljsko ozaveščeno, razburila vest, da so odpadki, nastali pri sanaciji vrtca na Hudinji v Celju, končali v pregradi med Velenjskim in Družmirskim jezerom. Šlo naj bi resda za nenevarne odpadke, a njihova pot v pregrado je bila čudno zavita in skrivnostna, zato je vznemirila tudi ljudi iz velenjskega premogovnika in vodilne v vodstvu velenjske občine. Taki primeri opozarjajo na potrebno pazljivost, saj bi se lahko ravnovesje zaradi malomarnosti, nestrokovnosti ali celo zavestno škodljivega ravnanja spet porušilo.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.