Junij 2009 | Rečni delfini

Besedilo: Mark Jenkins
Fotografije: Kevin Schafer

Delfini plavajo med drevesi. Upogibaje kitasta telesa drsijo med vejami in se kakor kače ovijajo okrog razbrazdanih debel. Zelene ribe švigajo med listjem, rožnati delfini pa hlastajo za njimi s svojimi dolgimi zobatimi kljuni. To ni prizor iz romana magičnega realista Gabriela Garcíe Márqueza. Vse opisano je v deževni dobi mogoče videti v zgornjem toku Amazonke, nizvodno od Iquitosa v Peruju. Reka poplavi deževni gozd in sladkovodni delfini se poženejo na lov dobesedno med drevesi.

Orinoška pliskavka, Inia geoffrensis, se je od svojih morskih prednikov ločila v miocenu, pred približno 15 milijoni let. Biologinja Healy Hamilton s Kalifornijske akademije znanosti v San Franciscu je razložila, da je bila takrat morska gladina višja in da je veliko delov Južne Amerike verjetno prekrivala plitva, napol slana voda. Tudi porečje Amazonke je bilo večinoma brakično in Hamiltonova domneva, da so delfini tam preprosto ostali, potem ko se je morska voda umaknila, in se razvili v nenavadna bitja, ki bolj malo spominjajo na priljubljeno veliko pliskavko. Orinoška pliskavka ima zamaščeno izbočeno čelo in koščen podaljšani gobec, ki spominja na kljun. Med prepletenimi drevesnimi vejami z njim uspešno grabi ribe ali brklja za raki po blatu okrog korenin. Vratna vretenca ima, drugače od morskih delfinov, nezraščena in lahko upogne vrat pod pravim kotom, kar je idealno za vijuganje med drevesi. Njene prsne plavuti so široke, hrbtna pa je zelo majhna (velika bi delfina samo ovirala tam, kjer je prostora malo), pa tudi oči so majhne – plen v motni vodi najde z eholokacijo.



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.