Junij 2009 | Globoko pod zemljo

Besedilo: Mark Jenkins
Fotografije: Stephen Alvarez

“Kozel” se je s težavo prebijal skozi Zapiralko. Z zasukanim vratom je stokal, grebel in s sivolaso glavo drsal ob skalo. Človek mora biti kot iz gume, da se lahko zrine skozi luknjo, ki ni nič večja od košarkarskega obroča: roke je imel dvignjene nad glavo, kot bi skakal v vodo, boki so bili neudobno zasukani v drugo smer kot zgornji del telesa, noge je spodvil podse. Zapiralka je ozek prehod na koncu rova, ki je zavit kot črevo; Marion Smith, ki ga kličejo Kozel, pa je bil še zadnji iz naše šestčlanske raziskovalne skupine, ki se je prebijal skozenj. Nalogo je opravljal s spretnostjo veterana in ob tem neutrudno preklinjal. Med počitkom po napornem spopadu z ozkim prehodom smo izklopili čelne svetilke, da bi baterije zdržale dlje. Ovila nas je otipljiva črnina. Ljudje, ki ne hodijo v jame, nikoli ne izkusijo tako nepredirne teme. Zgoraj, na bledikastem površju našega planeta celo v najtemnejši noči od nekod pronica vsaj nekaj svetlobe. Od zvezd, lune, od ognja ali pa skozi špranjo pod kuhinjskimi vrati. Oči se takšni temi lahko prilagodijo. V mračnem drobovju Zemlje pa je drugače. Tam je tema tako nepredirna, da lahko držite roko centimeter pred nosom, kolikor dolgo želite, pa je ne boste videli. To je pradavna, prvobitna tema, ki je tam že od samega nastanka sveta.



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.