Maj 2010 | Prerojena gora

Besedilo: McKenzie Funk
Fotografije: Diane Cook in Len Jenshel

Na dnu jezera Spirit so nekoč ležale pivske pločevinke. Mark Smith jih ima še vedno živo pred očmi: 20 let stare, masivnejše od današnjih, z napisom Olympia, izpisanim z bleščečimi se zlatimi črkami, ki so se v čisti mrzli vodi nekako ohranile. Spominja se tudi četrt metra dolgih postrvi šarenk; v jezero so jih naselili zaradi turistov. Pa med poletnim taborom organizacije YMCA potopljenega čolna, katerega premec se je naslanjal na potopljen štor. V senci gore Mount St. Helens se je začel potapljati, ko je bil še najstnik, in jezera se spominja takšnega, kakršno je bilo pred izbruhom maja 1980; preden je vanj zgrmelo vrhnjih 400 metrov ognjenika – približno tri milijarde kubičnih metrov blata, pepela in talečega se snega. Preden je jezero postalo dvakrat večje, a za polovico plitvejše. Preden so bile izbrisane tako rekoč vse sledi življenja, živalskega in človeškega – brunarice in ceste, kampi in pločevinke. Preden se je jezero spremenilo v smrdljivo brozgo brez kisika, ki so jo kot preproga prekrivala plavajoča debla izruvanih dreves. Najbolj pa je Smithu ostal v spominu “okamneli” gozd, kakor mu je pravil: srh zbujajoč sestoj nekaj deset metrov globoko v vodi potopljenih, a še stoječih okleščenih debel jelk. Podvodni gozd je bil zanj uganka, dokler ni razneslo gore. Šele takrat je razumel, za kaj gre. Drevesa so bila dokaz, da je nekoč v preteklosti ognjenik že bruhal – znak, da je bilo jezero Spirit že od nekdaj izpostavljeno delovanju mogočnih naravnih sil.



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.