Junij 2010 | Votlinska svetišča

Besedilo: Brook Larmer
Fotografije: Tony Law

Človeška okostja so bila nagrmadena kot kažipoti v pesku. Budističnega meniha Xuanzanga (na Zahodu znanega tudi pod imenom Tripitaka), ki je leta 629 potoval po svilni poti, so pobeljene kosti opominjale na nevarnosti, ki so prežale na tej najpomembnejši svetovni prometni žili, po kateri se je trgovalo, osvajalo in izmenjevalo misli. Menih se je zaradi vrtinčastih peščenih viharjev v puščavi onkraj zahodnih meja kitajskega cesarstva izgubil in bil na robu moči. Vse hujša vročina mu je slepila vid in ga mučila s prividi pretečih vojska po daljnih sipinah. Še bolj strašljivi pa so bili razbojniki, vihteči meče, ki so prežali na karavane in njihov tovor – svilo, čaj in lončenino, namenjeno na zahod na perzijski in sredozemske dvore, pa na zlato, drago kamenje in konje, ki so potovali na vzhod v Changan, prestolnico dinastije Tang, eno največjih mest sveta.

Xuanzang je vztrajal na poti, kot je zapisal v slovitem popisu svojega potovanja, zaradi še ene dragocenosti, ki je potovala po svilni poti: samega budizma. Vzdolž te poti so vznikale tudi druge vere – manihejstvo, krščanstvo, zoroastrizem in pozneje islam – a ni nobena tako zelo vplivala na Kitajsko kot budizem, ki se je nekako v prvih treh stoletjih začel seliti iz Indije. Budistična besedila, ki jih je Xuanzang tovoril s seboj od tam in jih naslednji dve desetletji preučeval in prevajal, so postala temelj kitajskega budizma in netivo za širjenje te vere.

Ko je menih blizu konca svoje 16 let trajajoče poti postal v Dunhuangu, cvetoči oazi na svilni poti, so prelivajoči se tokovi ljudstev in kultur že omogočili vzpon enega največjih čudes budističnega sveta, mogaoških votlin.



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.