September 2010 | Lepota po žuželčje

Besedilo: Rob Dunn
Fotografije: Martin Oeggerli


Vretenčarske pošasti so se pojavljale in izginjale, žuželke pa so se medtem mirno razmnoževale in razvijale ter poselile sleherno močvirje, drevo in krpo zemlje. Vajeni smo govoriti o dobi dinozavrov pa o dobi sesalcev, toda vse odkar je na kopno zlezla prva žival, je bila, če smo objektivni, vsaka doba hkrati tudi doba žuželk. Svet je dobesedno povsod poseljen z njimi. Deloma vemo, v čem so žuželke posebne. Druge živali zgodnejših obdobij so skrbele za svoje mladiče, tako kakor to še vedno počne večina njihovih potomcev, kot so ptice, plazilci in sesalci – svojim mladičem še vedno prinašajo hrano in jih varujejo. Večina žuželk pa je te starodavne navade nadomestila s sodobnejšimi. Njihova jajčeca so postajala vse trša, hkrati pa se je razvil tudi poseben organ – leglica, ki jo nekatere žuželke uporabljajo za odlaganje jajčec v zemljo. Dvignite kamen, pa jih boste videli. Prelomite kos lesa, pa bodo tam, a ne le tam. Ptice veliko časa namenijo iskanju primernih mest za gnezdenje, žuželke pa so razvile sposobnost ustvariti “valilnico” kjerkoli – v lesu, listju, zemlji, vodi, celo v telesih drugih živali. Če bi morali poudariti eno samo značilnost, ki je žuželkam zagotovila raznolikost in uspeh, potem je to možnost, da potomstvo pustijo tako rekoč kjerkoli, vedoč, da bo preživelo in se izleglo – zaradi trdoživosti jajčec.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.