Marec 2011 | Pozdravljeni v dobi človeka

Besedilo: Elizabeth Kolbert
Fotografije: Jens Neumann idr.

Pot vodi v hrib, čez hitro tekoči potok, pa spet nazaj čezenj, nato mimo ovčjega trupla. Po moje dežuje, a tu v Južnem Škotskem višavju pravijo, da je to le lahen pršec, smirr. Tik za zadnjim zavojem je slap, napol zavit v meglo, in goli štrclji nazobčanih skal. V kamnini so proge, ki potekajo navpično, kot bi se večplastna torta zvrnila v stran. Moj vodnik, britanski stratigraf Jan Zalasiewicz, pokaže na široko sivo plast. “Tule notri so se dogajale hude reči,” pravi. Plast se je odložila pred približno 445 milijoni let, ko so se na dnu starodavnega oceana počasi kopičile usedline. V tistih časih je bilo življenje še vedno večinoma omejeno na vodo in je prestajalo težke čase. Med enim in drugim robom meter široke sive plasti je izumrlo približno 80 odstotkov vrst morskih organizmov, večidel takih, kot so graptoliti, ki jih ni več. Izumrtje, ki označuje konec ordovicija, je bilo eno od petih največjih v zadnje pol milijarde let. Sovpadlo je s skrajnimi spremembami podnebja, globalne gladine morja in kemične sestave oceanov – vse te spremembe je morda povzročilo drsenje superceline čez južni tečaj. Na stratigrafe, kot je Zalasiewicz, je praviloma zelo težko narediti vtis. Njihovo delo je, da iz dokazov, ki jih je mogoče najti v plasteh kamnin milijone let pozneje, po koščkih sestavljajo zgodovino Zemlje. Od daleč – skrajno daleč – si ogledujejo dogodke, od katerih samo najbolj siloviti pustijo za seboj jasna trajna znamenja. To so dogodki, ki zaznamujejo odločilna dejanja iz 4,5 milijarde let trajajoče zgodbe, prelomne točke, ki to zgodbo delijo na zaključena poglavja. Zato je neprijetno izvedeti, da smo po mnenju številnih stratigrafov mi tak dogodek – da smo samo v minulem stoletju ali dveh tako spremenili planet, da smo vpeljali novo epoho: antropocen. Stojim na pršavici in pobaram Zalasiewicza, kaj meni, kakšno se bo kaj zdelo to obdobje geologom v daljni prihodnosti, kdorkoli in karkoli že bodo. Ali bo prehod zmeren, kot so bili številni drugi v geološkem zapisu, ali pa se bo pokazal kot ostro začrtana plast iz časa, ko so se dogajale hude reči – tako kot množično izumrtje ob koncu ordovicija? To, pravi, prav zdaj ugotavljamo.

Najbolj tipičnega zemljana si oglejte tukaj.



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.