September 2011 | Divji New York

Besedilo: Verlyn Klinkenborg
Fotografije: Michael Melford

Nekaj ur vožnje severno od mesta New York, tam, kjer živim, čutim nenavadno privlačno silo Adirondaškega hribovja, ki leži še dve uri vožnje bolj proti severu in zahodu. Privlači me kot Manhattan, a drugače – vabijo me redke ceste in malo ljudi, mamljivost divjine, tako prostrane, da ima “notranjost”. Tam se zdi, da zunanji svet kar izgine za objemom gora, za osamo rek, stoječih voda in mokrišč. Povzpnite se na enega izmed vršacev High Peaks in vse, kar boste videli, bodo Adirondacki. V te hribe zahajajo obiskovalci že od sredine 19. stoletja. Sprva so prihajali na vozovih s konjsko vprego, s parnikom po jezeru George in z vlakom. Danes pridete do Adirondackov, če zavijete levo z avtoceste iz Albanyja proti Montréalu. Pa vendar se na nekaterih pristopih še vedno počutite, kot bi vas goltala odročnost. Če se pripeljete z juga, se pokrajina spreminja z vsakim kilometrom. Kmalu vas obkroži temotno obzidje dreves – rdečih smrek, balzamovcev, bukev, čug – in znenada je tu vtis okamnele negibnosti. Vzpenjate se v osrčje obsežne Adirondaške izbokline iz zelo starih kamnin, ki jo tektonske sile dvigujejo hitreje kot okolico. Potem pride voda, nekaj je je nevidne, veliko skrite: ribniki, jezera, potoki, reke in močvirja, preveč nasičena z vodo, da bi lahko zdržala težo česarkoli težjega od bobra. To je kraj, je pred več kot sto leti zapisal ameriški filozof William James, “kjer se stremi navzdol”, nazaj k naravi. Stremeti navzdol je zanj, tako kot za številne obiskovalce tedaj in zdaj, pomenilo hojo navkreber, tako kot poleti 1898, ko je bil v enem samem nepozabnem dnevu na vrhovih Mount Marcy, Gothic in Basin. Drugi stremijo navzdol, globoko proti območju ob reki St. Regis (St. Regis Canoe Wilderness), kjer plovejo po progi svetlobe, za kanujem pa vlečejo nemo brazdo. Ob takih trenutkih se lahko pretvarjate, da zrete naravnost v zgodovino, daleč onkraj leta 1898, ali kar v leto 1609, ko je francoski raziskovalec Samuel de Champlain prvič ugledal te gore. Celo danes ni težko verjeti, da se v tem, po Jamesovih besedah “prvobitnem gozdu”, ni skoraj nič spremenilo. Pa je, razen nekaj izjem, v Adirondackih skoraj vse drugače. Pod nepretrganim zelenilom poletne pokrajine, ki valovi na vse strani od najvišjih vrhov (High Peaks), se skriva nenavadna resnica: newyorški Adirondaški park je bržkone najbolj zapleten park na svetu. Njegovo zapletenost še najbolje dojamemo, če pretehtamo vprašanje, kako nastane park. V Yellowstonu – prvem narodnem parku na svetu – so zemljišče odmerili v enem samem, še skoraj deviškem kosu. Do leta 1872, ko je kongres zavaroval Yellowstone, pa so bili deli Andirondackov že več kot pol stoletja industrijska območja, še posebej vzdolž pritokov reke Hudson in jezera Champlain. Gozd so sekali za oglje, s katerim so kurili vignje za kovanje železa iz adirondaških rudnikov, pa za čugino lubje, ki so ga uporabljali v krajevnih strojarnah, in za les, ki so ga razžagali nižje doli ob reki. To je bilo legendarno sekanje še pred uvedbo mehanizacije: štori do višine prsi, ki so jih puščali za seboj možje s sekirami ali z dvoročnimi žagami, pa konji, ki so vlekli hlode, in reke, ki so jih regulirali kot “javne avtoceste”, da je po njih potekalo splavljenje lesa. Do leta 1890 se je, po New York Timesu sodeč, razširil strah, da je “za ohranitev adirondaških gozdov že prepozno”. Vdor železnice je pripeljal turiste, pa tudi povečal učinkovitost drvarjev. Ob železnici je bilo “videti le še redko živo drevje” in obiskovalci so potovali po pokrajini, “še vedno počrneli od ognja, ki je bil divjal čeznjo”. Del adirondaškega čudeža je, kako hitro si je ta opustošena pokrajina opomogla. Samo nekaj desetletij prej, v 70. letih 19. stoletja, je začela država prevzemati izsekana zemljišča, zasežena zaradi neplačevanja davkov. Do leta 1892 jih je bila pripravljena spremeniti v park. Prvotna meja je zaobjemala 1,1 milijona hektarov, a je samo polovico tega dejansko pripadalo državi (danes zasebna zemljišča obsegajo približno pol parka). Zvezna država New York je zavarovano območje vključila celo v svojo ustavo, ki državne parke varuje kot “večno divjino”. Odtlej se je park povečal na skoraj 2,5 milijona hektarov – je največji park v spodnjih 48 zveznih državah ZDA. Obsega pa zemljišča tako rekoč vseh kategorij, kar si jih je mogoče zamisliti: divjino, divji gozd, prvobitno območje, zemljišča v lasti investicijskih skladov in zasebnih klubov, industrijska zemljišča, zemljišča, ki jih imajo v varstvu okoljske organizacije, zasebna zemljišča, na katerih ima država služnostno pravico, in zasebna zemljišča brez služnostne pravice, da niti ne omenjamo 103 občin v parku. Rezultat je zapleten mozaik zemljišč in enako zapleten mozaik ljudi, ki vsi vplivajo na vodenje in upravljanje parka.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.