Oktober 2011 | Izgubljeni v kanjonih

Besedilo: Mark Jenkins
Fotografije: Carsten Peter

Švicarji imajo gore, zato je tam priljubljeno gorništvo. Kanadčani imajo jezera, zato se vozijo s kanuji. Avstralci imajo kanjone, zato po njih soteskajo; to je nekakšna nora mešanica gorništva in jamarstva, pri kateri napreduješ navzdol namesto navzgor, pogosto skozi mokre predore in ozke prehode. Drugače kot druge dežele, znane po ozkih kanjonih, kakršne so denimo Utah, Jordanija in Korzika, ima Avstralija bogato in dolgo tradicijo soteskanja. Lahko bi tudi rekli, da je to skrajna oblika pohodništva, Aboridžini pa so se ga lotevali že tisoče let pred prihodom Evropejcev. A brez vrvi in tehnične opreme niso mogli raziskati najglobljih kanjonov. Danes več tisoč Avstralcev hodi po kanjonih, na stotine se jih vanje spušča po vrveh, le peščica pa se ukvarja z raziskovanjem novoodkritih. Ti zavzeti posamezniki imajo noge kot igralci ragbija, kolena posuta z brazgotinami od številnih prask, zaradi njihove odpornosti proti ledeno mrzli vodi, sposobnosti skakanja po skalah in pripravljenosti plaziti se po vlažnih temnih luknjah pa bi jih lahko označili za nekakšne križance med pingvini, kenguruji in krti. Najraje nosijo platnene superge z gumijastim podplatom, obnošene kratke hlače, raztrgane gamaše in poceni jopiče iz flisa. Taborijo ob majhnih ognjih in si za zajtrk, kosilo in večerjo pripravljajo “jaffles” – tople sendviče, v katerih je vse mogoče in ki jih popečejo nad ognjem v posebni pripravi za peko prigrizkov. Predvsem pa iščejo najodročnejše, najteže dostopne kanjone. “Temnejši, ožji in zavitejši ko so, tem bolje,” pravi Dave Noble, eden najbolj izkušenih avstralskih soteskarjev. “Ljudje sprašujejo: kaj, če se zagozdiš v njih? A prav to je tisto, kar iščemo. Da moramo uporabiti vso iznajdljivost, če hočemo zlesti ven.” V zadnjih 38 letih je Noble v Modrem gorovju, le nekaj ur vožnje od Sydneyja, opravil 70 prvenstvenih spustov. Na tem presenetljivo razčlenjenem območju je na stotine ozkih kanjonov. “Blueys”, kot Avstralci ljubkovalno rečejo Modremu gorovju, pravzaprav sploh niso gore, marveč stara planota iz sedimentnih kamnin, v katero so vodotoki vrezali globoke kanjone, ki so danes gosto porasli z evkalipti. Uporno nekonvencionalni 57-letni Noble ni še nikoli vozil avtomobila. Vsak dan prekolesari 30 kilometrov po predmestnih delih Sydneyja, kjer v srednji šoli poučuje fiziko. Čeprav je narisal topografske karte kanjonov, ki jih je bil raziskal, poimenoval in podrobno opisal – med njimi so Cannibal (Ljudožerec), Black Crypt (Črna kripta), Crucifixion (Križanje) in Resurrection (Vstajenje) – ter na spletni strani objavil njihove fotografije, nikomur ne pove, kje so. Celo tega mi ni dovolil, da bi si podrobneje ogledal njegove zemljevide. “To so naša etična načela,” je dejal. “O kanjonih v divjini ne bi smeli na veliko pisati, saj le tako lahko ostanejo neokrnjeni in je tudi drugim dana možnost, da jih sami raziščejo. To je del njihove skrivnostnosti.” Noblov glavni tekmec pri tej dejavnosti je soteskar Rick Jamieson, ki si je pred leti nakopal Noblovo neodobravanje, ko je napisal vodnik in v njem razkril nekaj skrivnosti kanjonske dežele. Pred več kot desetimi leti me je Jamieson, tudi sam učitelj fizike, popeljal na moj prvi v celoti opravljeni spust po dveh velikih kanjonih v Modrem gorovju, Bennett Gullyju in Orongu. Pri 70 letih ta gorostasni dobrodušni silak še vedno soteska in se še vedno rad smeji. “Res fajn!” je vzkliknil Jamieson z močnim avstralskim naglasom, ko sva se dobila ob vrčku piva. “Še sreča, da GPS spodaj v kanjonih ne deluje. Tako se ohranja pustolovski duh.” Od sonca opečeni belci so začeli soteskati v 40. letih minulega stoletja, a največji kanjoni so ostali neraziskani do 60. let, ko so soteskarji začeli uporabljati sodobne plezalne vrvi in opremo. Kanjon potoka Danae, skrit v labirintastem osrčju Modrega gorovja, je eden najzahtevnejših za spust. Jamieson ga v svojem vodniku opisuje kot “zelo zelo dolg dan”, v katerem morajo soteskarji opraviti devet ali več zahtevnih “abzajlanj” (to je plezalski izraz za spuščanje po vrvi). Po njem sta se že spustila oba, Jamieson in Noble, a nobeden ni imel časa, da bi opravil spust skupaj z mano. Žilavi John Robens pa je bil z veseljem pripravljen poskusiti.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.