Junij 2012 | Legendarni jemenski otok

Besedilo: Mel White
Fotografije: Mark W. Moffett in Michael Melford


Na širokem hribu Firmihin, ki ga porašča gozd drevesaste zmajeve krvi, je skoraj polnoč. Soj lune, ki je bila prejšnjo noč polna, obliva razdrapano pokrajino s hladno srebrno svetlobo. V skalnatem zavetju v pastirskem zaselku plameni osvetljujejo obraze štirih ljudi, ki bosi sedimo okrog ognja in si podajamo lonček vročega čaja, pomešanega s svežim kozjim mlekom.

Neehah Maalha nosi sarongu podobno oblačilo, ki mu pravijo futa; dolga obleka in ruta njegove žene Metagal sta barvno usklajeni v intenzivnih vijoličnih odtenkih. Zakonca pripovedujeta o življenju na otoku Sokotra v jeziku, katerega izvor je izgubljen v času jeziku, ki je stoletja ostal bolj ali manj nespremenjen in ga danes razume le še kakih 50.000 ljudi.

Čeprav sta nepismena, vesta, da na novem znaku niže na pobočju piše, da je bil Firmihin razglašen za naravni rezervat. Tujci prihajajo v vas, pravita, fotografirat zmajevo kri, tolste adenije in cvetoče sočnice mishhahir. Prihajajo znanstveniki, ki preobračajo kamne in trdijo, da zbirajo žuželke in kuščarje. A kaj v resnici iščejo?

Sokotra leži v Arabskem morju 350 kilometrov južno od nemirnega Jemna in je bila nekdaj dežela na robu znanega sveta, o kateri so govorile legende. Za pomorščake je bil to grozljiv kraj z nevarnimi plitvinami, s silovitimi viharji in s prebivalci, ki naj bi znali usmerjati vetrove, da so prignali ladje k obali, kjer so jih lahko zajeli in izropali. Danes bogata biotska raznovrstnost privablja na Sokotro nove raziskovalce v upanju, da bodo spoznali njene skrivnosti, preden jo sodobni svet za vedno spremeni.




Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.