Oktober 2012 | Nepalske nebesne votline

Besedilo: Michael Finkel
Fotografije: Cory Richards

NA vrhu krušljivega balvana v odročnem severnem koncu nepalskega okrožja Mustang je ležala lobanja, človeška lobanja. Pete Athans, vodja interdisciplinarne skupine alpinistov in arheologov, si je nataknil varnostni pas in se navezal. Povzpel se je na šest metrov visoki balvan, drug plezalec, Ted Hesser, pa ga je varoval. Ko je prišel do lobanje, si je nadel modre gumijaste rokavice, da ne bi s svojo DNK okužil najdbe, in jo počasi dvignil iz grušča. Zanesljivo je bil prvi, ki je lobanjo po 1500 letih držal v rokah. Iz očesnih jamic se je usula zemlja. Položil jo je v rdečo oblazinjeno torbo in jo spustil do treh znanstvenikov, ki so čakali spodaj: Marka Aldenderferja s Kalifornijske univerze v Mercedu, Jacqueline Eng z Zahodnomichiganske univerze in Mohana Singha Lame iz Nepalskega vladnega urada za arheologijo.

Aldenderfer je bil še posebej navdušen, ker sta bila v njej še dva kočnika. Zobje omogočajo vpogled v človekove prehranjevalne navade in zdravstveno stanje ter približni kraj rojstva. Bioarheologinja Engova je brž ugotovila, da je to verjetno lobanja mladega odraslega moškega. Opazila je tri zaceljene zlome lobanjskega dna in enega desne čeljustnice. “Znamenja nasilja,” je tuhtala, “ali pa ga je morda brcnil konj?” Še zanimiveje kot sama lobanja pa je bilo to, od kod je priletela. Skala, na katero se je povzpel Athans, je stala pod visoko steno, rumenorjavim skalovjem z rožnatimi in belimi lisami. Pri vrhu pečine je bilo več votlinic, ki so jih ljudje z roko skrbno izdolbli v krhki kamen. Zaradi erozije se je skalna stena delno sesula in lobanjo je premaknilo. Zdaj je vsem brodilo po glavi isto žgoče vprašanje: če se je dol prikotrljala lobanja, kaj neki je potemtakem ostalo gori?



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.