Marec 2013 | Vrnitev v mesto ob reki

Besedilo: Peter Hessler
Fotografije: Anastasia Taylor-Lind

Na dnu reke Jangce signal mobilnega telefona seže v vsak kotiček, čeprav je Huang Dejian eden redkih, ki to vedo. Je direktor novega Podvodnega muzeja Grebena belega žerjava in mobilec mu 40 metrov pod rečno gladino nenehno zvoni. Muzej ponuja najnenavadnejši prizor v mestu – obiskovalci vstopajo vanj po 90 metrov dolgih tekočih stopnicah, obdanih z jekleno cevjo, kot bi bila v blatno reko Jangce pomočena orjaška slamica. “To je najdražji muzej na območju Treh sotesk,” reče Huang in se spet odzove na zvonjenje telefona. “Zvonjenje” je ženski glas, ki vztrajno ponavlja: “Jia you – dajmo, dajmo, dajmo, dajmo, dajmo!” Ko sva se s Huangom zadnjič videla, je bilo vse, kar sva gledala zdaj, na suhem in 26 milijonov evrov vrednega muzeja še ni bilo, 450 kilometrov niže na reki so šele gradili Jez Treh sotesk. V Fulingu sem živel od leta 1996 do 1998; bil sem prostovoljec organizacije Peace Corps na tamkajšnji fakulteti. Takrat je imelo mesto približno 200.000 prebivalcev, kar je po kitajskih merilih malo. Večina je odločno podpirala gradnjo jezu, čeprav niso kaj prida govorili o tem. Načrtovano je bilo, da bo dograjen do leta 2009, in tam, kjer se je že takrat toliko dogajalo, se je to zdelo cela večnost. Na Kitajskem se je obdobje reform začelo leta 1978, vendar je v manjših mestih, kakršno je Fuling, miselnost prostega trga šele sredi 90. let minulega stoletja postopno pridobivala večji vpliv. Domačini so se privajali na velikanske spremembe – presahnitev državnih služb, nenadno privatizacijo stanovanj.



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.