April 2013 | Lovci na okle

Besedilo: Brook Larmer
Fotografije: Evgenia Arbugaeva

Samo še eno priložnost, zadnjo.
To je vse, kar si je želel Karl Gorohov. Sibirski lovec je bil že pet mesecev na sledi prazgodovinskemu plenu na nenaseljenem otoku v Vzhodnosibirskem morju; po 18 ur na dan se je prebijal skozi zaledenelo tundro. Prezebel je bil in izčrpan, grudila ga je tako prvinska lakota, da je bil prisiljen jesti galebe. Tudi severna medveda, ki sta napadla njegov tabor, sta bila sestradana; njuna želodca – potem ko ju je ustrelil, ju je razparal – sta bila prazna. Šestinštiridesetletnik z lici, razpokanimi od vetra, in razkuštrano ruso brado se je vsak dan odpravil mimo devetih grobov v bližini svojega tabora – poslednjih počivališč, tako je domneval, nesrečnikov, ki so se zatekli na otok, da bi ubežali sovjetskemu gulagu. Zmanjkovalo mu je časa. Snežni viharji poznega poletja so tulili čez otok Kotelni 1000 kilometrov severno od severnega tečajnika in že je pretila globoka zmrzal nove polarne zime. Prsti in dlani so ga posrbevali. To je bil “dober znak”, mi je pripovedoval pozneje. Srbenje se ga poloti, kadar je tik pred tem, da bo odkril, kar išče: mamutove okle. Kuštravi orjaki, ki so se konec pleistocena klatili po severnem delu Sibirije, so izumrli pred približno 10.000 leti, a po otokih na severu in vzhodu so še vztrajale osamele skupine; zadnje so izumrle pred približno 3700 leti. Mamutovi okli, včasih dolgi tudi več kot štiri metre, znova kukajo iz trajno zamrznjenih tal – in podžigajo trgovino, od katere imajo koristi prebivalci arktične Sibirije, tudi staroselski Jakuti, ki govorijo jezik iz velike skupine turških jezikov. Gorohov je pionir med lovci na okle, saj že skoraj deset let raziskuje eno najbolj negostoljubnih širjav sveta.



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.