Oktober 2013 | Severna Koreja

Besedilo: Tim Sullivan
Fotografije: David Guttenfelder

Meniha sta nama sledila na parkirišče. Bilo je hladno jesensko jutro in povsod v svetišču Ryongthong, sklopu budističnih templjev zunaj severnokorejskega mesta Kaesŏng, je vladala tišina. Pred stoletji je bilo to mesto domovanje korejskih kraljev in Ryongthong je bil živahno versko središče. Tistega jutra pa je svetišče samevalo. Nobenega pozvanjanja zvoncev, nobenih vernikov, ki bi prižigali kadilo – le dva meniha v sivih haljah sta poudarjeno resnobno hodila po kompleksu. Doli v mestu so po prazni kaesŏnški glavni ulici iz zvočnikov bučale hvalnice Kim Jong Unu, mlademu možu, ki mu Severni Korejci zdaj pravijo vrhovni vodja.

S fotografom Davidom Guttenfelderjem sva v svetišče prišla s skrbnikoma – oprezajočima vladnima uradnikoma, kakršni v Severni Koreji tuje reporterje spremljajo na vsakem koraku. Na kratko sem intervjuval enega od menihov in si poslušno zapisal nekaj banalnosti v beležko. “Budizem pomaga ljudem do čistosti, jasnosti in poštenja,” je dejal.

V Severni Koreji se zdi budistično svetišče kakor nalašč, da bi reporter v njem pobaral po verski svobodi. Raziskovalci pravijo, da je 60 let diktature ene družine učinkovito zatrlo vero. A ko bi bil vprašal in bi kateri izmed menihov zgolj namignil na najmanjše nezadovoljstvo z režimom, vem, da bi šel v zapor, izginil v skritem gulagu, za katerega sodelavci človekoljubnih organizacij trdijo, da je v njem zaprtih od 150.000 do 200.000 ljudi. Zato nisem vprašal in kmalu sva odkorakala ven.

Ko sva na parkirišču odprla vrata kombija, ki naju je prevažal naokrog, pa sta se meniha spet prikazala. Ob njima je bil skrbnik. Vsi so pričakujoče zrli v naju. Potem je starejši od njiju, Zang Hye Myong, spregovoril. “Vem, kaj bi radi vprašali,” je dejal.

Iznenada je bilo jasno, zakaj sta nama sledila. Skrbniki ne seznanjajo novinarjev z disidenti in Ryongthong ni enklava kritikov režima. Je, in to bi moral že ves čas vedeti, svetišče totalitarnega potvarjanja, filmsko prizorišče s skoraj neobrabljenimi kamnitimi stopnicami in umetelnimi lesenimi durmi. Meniha sta bila nastopajoča v gledališki predstavi o severnokorejski verski svobodi. Midva sva bila občinstvo. Zagodrnjal sem torej vprašanje, ki sta ga pričakovala: “Ali lahko svobodno izražate vero?” Na menihovem obrazu se je kazalo zmagoslavje. “Zahodnjaki menijo, da v moji deželi ni dovoljeno verovati.” Žalostno je zmajal z glavo. “Pa ni res.” On sam je dokaz, je dejal, o svobodi, ki so jo Korejci uživali pod “velikim vodjo” Kim Il Sungom in zdaj pod zaščito njegovega vnuka Kim Jong Una. Zastrmel se je vame, ko je povedal svojo zadnjo misel, stavek, ki je zvenel, kakor bi ga bil zvadil: “Rad bi, da razširite resnico po svetu.”

Toda v Severni Koreji je resnica le redko enoznačna. Kako bi razumeli deželo, katere voditelj objema košarkarskega navihanca Dennisa Rodmana, teden pozneje pa zagrozi, da bo ZDA zasul z jedrskimi izstrelki? To je dežela, kjer je stvarnost vsakdanjega življenja skrita za skrbno negovano fasado in večina obiskovalcev ne vidi drugega kot lepo asfaltirane ceste in nekaj spomenikov v čast družini – očetu, sinu in zdaj vnuku – ki že 65 let obvladuje življenje v Severni Koreji.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.