December 2013 | Rusko zatočišče

Besedilo: Jeremy Berlin
Fotografije: Paul Nicklen

Z motornim gumenjakom smo se prebijali skozi zmrzujoč pršec in se ogibali velikim ledenim ploščam. Valovi Čukotskega morja so nas premetavali, ko smo prodirali proti obali, oviti v meglo. Čeprav je naš ruski vodnik vztrajal, da je veliki otok tik pred nami,so me obhajali dvomi. Potem pa se je megla razkadila in z ostrino, ki jo je intenzivna svetloba arktičnega ozračja samo še poudarjala, se je nenadoma prikazal pred nami: 146 kilometrov dolg čudovit kos ozemlja z zlatimi gorami, ki so jih krasili živopisni cvetovi tundrskih cvetlic. Ko je John Muir leta 1881 uzrl ta prizor, ga je preplavil pesniški navdih in Vranglov otok je kot prvi opisal svetu takole: “Ta veličastna divjina v svoji nedotaknjeni svežini, ta hudo samotna dežela na zamrznjenem skrajno severnem koncu stvarstva.”

Danes je otok eden najmanj obiskanih in najstrožje varovanih naravnih rezervatov na svetu. Za obisk je treba več dovoljenj ruske vlade, dosegljiv pa je le s helikopterjem (pozimi) ali z ledolomilcem (poleti). V pristanu v zalivu Rodger nas je čakal Anatolij Rodionov, krepak ruski čuvaj rezervata v sivkastorjavi maskirni obleki, oborožen s signalno pištolo in pločevinko solzivca. Vse leto živi tu, bolj ali manj odrezan od sveta, z nekaj sodelavci in populacijo lačnih severnih medvedov. “Privet (Živio!) in dobrodošli na Vranglovem otoku!” je pozdravil s pretirano veselostjo mladega moža, ki že dolgo ni užil sonca in človeške družbe. “Devet mesecev vsega tri barve – bela, črna, siva. Ne maram tukajšnje zime!”

Po prodnati, s kostmi kitov in mrožev posejani obali nas je popeljal v Ušakovsko, majhno zapuščeno naselje iz sovjetskega obdobja. Povsod sobili nagrmadeni zarjaveli sodi. Na mokrotnih, z lišaji in mahom poraslih tleh so stale od vremena zdelane lesenjače; nekatere so že deloma žrtvovali za kurjavo. Razpadajoči krožniki radarjev so bili obrnjeni na morje, sidrne vrvi radijske antene so žvižgale v močnem vetru. Na oknih ruske savne so bile jeklene mreže z 12-centimetrskimi žeblji, da bi odvračale medvede. Slabih tristo metrov od nas je z zanimanjem vohljal naokrog živahen mlad samec. Rodionov ga je pogledal kot starega znanca. “Ta je falot,” je dejal v smehu. “Sinoči je prišel na obisk.”

Vranglov otok je bil leta 1976 razglašen za zapovednik (naravni rezervat pod zvezno upravo) direkin je še danes eno najhladnejših, najodročnejših območij zavarovane divjine v Rusiji. Otok s površino 7510 kvadratnih kilometrov, ki ga prečka 180. poldnevnik, je kot nekakšen Galápagos daljnega severa. Kljub surovosti tamkajšnjega podnebja, v marsičem pa prav zaradi tega, se lahko pohvali z osupljivo bogatim živalstvom. Je največje kotišče severnih medvedov na svetu – pozimi ga obišče kar 400 samic in skoti mladiče. Ker zaradi podnebnih sprememb morski led ni več tako zanesljiv, se severni medvedi v zadnjih letih pogosto zatečejo na otok tudi poleti. Na njem domuje največja populacija tihomorskih mrožev, tam je tudi edina gnezditvena kolonija snežnih gosi v Aziji. Na njem živijo še snežne sove, moškatno govedo, polarne lisice in severni jeleni, pa tudi številčne populacije postrušnikov in morskih ptic. Komarjev pa v prijetnem nasprotju z močvirnato celinsko Sibirijo ni.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.