Januar 2014 | Daleč od doma

Besedilo: Cynthia Gorney
Fotografije: Jonas Bendiksen

V današnjem na vse mogoče načine povezanem svetu v številnih državah v razvoju ugotavljajo, da so njihov najdonosnejši izvozni artikel ljudje. Zdomci in njihove družine pa so prisiljeni v neizogiben kompromis: zrahljane čustvene vezi v zameno za gmotne koristi

Ko je v Združenih arabskih emiratih (ZAE) poldne, je na Filipinih štiri popoldne. To pomeni, da bi starejša otroka Terese Cruz že morala priti iz šole in biti doma pri teti, ki skrbi zanju. Devetintridesetletna Teresa živi v Dubaju, mestu z največ prebivalci v ZAE, 6900 kilometrov oddaljenem od Filipinov. Je prodajalka v trgovini z oblačili na enem od oddelkov sijajnega večnadstropnega Dubajskega nakupovalnega središča. Med njene naloge sodi, da zlaga oblačila, pri blagajni izdaja račune za kupljeno blago, vodi evidenco računov in se nasmehne, kadar vstopi stranka. Na nogah je šest dni na teden, ob petkih ima prosto.

Tako je petek opoldne čas, ko naj bi se videla z enajstletno hčerko in osemletnim sinom. Ker dela na tujem – je ena od več milijonov odraslih, ki so se odpravili tisoče kilometrov od doma, da bi dobili delo in tako domačim lahko pošiljali denar – to počne s sodobnimi pripomočki: nizek plastični stolček potegne k računalniku na pisalni mizi iz iverne plošče v sobi, ki si jo deli še s štirimi ljudmi. Prijavi se v facebook. Klikne ikono za videoklepet in sklonjena k zaslonu čaka.

Ko sem ji prvič delala družbo pri čakanju, je bila sredi dneva še vedno v pižami in copatah. V sobi živi z možem Luisom, ki je tako kot ona že pred leti odšel s Filipinov, in njunima najmlajšima otrokoma, dojenčkom in triletnim malčkom. Pogosto pa še s kom, ki jima ga uspe prepričati, da popazi na mala dva, ko sta sama na delu. (Imena smo spremenili, da bi družino obvarovali pred morebitnimi posledicami.) Tisti mesec je bila to mlada Filipinka, ki je pobegnila od emiratske družine, pri kateri je bila gospodinjska pomočnica. Z njo so zelo grdo ravnali in tako je postala ilegalna sostanovalka Cruzovih, spala pa je na kovinskem pogradu, ki so ga postavili med družinsko žimnico in vrata sobe. Malemu so rasli zobje in je ves čas pojokaval, zato ga je Teresa skušala potolažiti in utišati. Posadila si ga je na bok in uprla oči v računalniški zaslon.

Naposled se je na njem prikazal obraz. Bila je sestra, teta njenih otrok. Ni ju še doma, je povedala. Ni vedela, kje sta. “Oglasi se spet po kosilu,” je rekla po tagaloško in se odjavila. Teresi so se pobesila ramena. Pogledala je na hčerino stran na facebooku in zbegalo jo je, ko je tam prebrala, da je hči “v razmerju”. Strmela je v zaslon. “Morda pa s tem le ne misli resno,” je rekla. Na hčerinem seznamu všečkov sta bila Justin Bieber in televizijska nanizanka Glee. Pridružila se je tudi skupini na facebooku, katere člane druži to, da je po mnenju katerega od njihovih sorodnikov edina možnost za odgovorno izpolnjevanje starševskih dolžnosti – k tem naj bi sodili kupovanje učbenikov, skrb, da imajo stari starši dovolj za pod zob, priprava otrok za študij nekega lepega dne – zapustiti družino in si poiskati delo daleč daleč stran.

V tednih, ko sem se v Dubaju družila s Tereso, sem bila samo enkrat priča, da se ni mogla obvladati. Pripovedovala je o večeru na Filipinih pred več kot desetimi leti, ko je stala pred domačo hišo in ugotovila, da so čisto vsi domovi v ulici okrašeni z božičnimi lučkami, čisto vsi, le njihov ne. “Pri nas,” je rekla, “pa nič.” Na lepem se je skremžila in zajokala.

“Veliko sem slišala o ‘Tujini’,” mi je pripovedovala. “Slišala sem, da si lahko v Tujini kupiš vse, kar ti srce poželi.” Tujina je bila kakor posebna dežela, kraj, od koder so prihajale občudovanja vredne stvari: zlate zapestnice, zobna pasta Colgate, nasoljena govedina v pločevinkah. V kraju, kjer so odraščali Teresa in njeni bratje in sestre, uro od Manile, so z denarjem iz Tujine postavljali kamnite hiše. “Naša hiša je bila stara in lesena,” je rekla. Ko je nekoč deževalo, se je v sobi, kjer sta spali s sestro, podrla razmočena stena. “Bilo je za božič,” je pripovedovala, “stala sem pred hišo in sem si rekla: ‘Za prvo plačo bom kupila lučke.’” Prvo plačo je zaslužila v bližnji trgovini s športno obutvijo. Takrat je ravno končala srednjo šolo in si ni mogla privoščiti, da bi lesene stene hiše nadomestila z vzdržljivejšim kamnom. Lahko pa je kupila niz pisanih lučk. Namestila jih je na hišo v obliki novoletne jelke. “Vse sem naredila sama,” je pripovedovala. “Stopila sem pred hišo in tam so bile lučke, pa sem si rekla, da zmorem.” Tiste noči se je odločila, da je dovolj močna za Tujino.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.