Februar 2014 | Zlata mrzlica v Jukonu

Besedilo: Tom Clynes
Fotografije: Paul Nicklen

Rudosledec Shawn Ryan se spominja let pomanjkanja pred svojo prvo veliko najdbo.

Z družino je živel v pločevinasti baraki ob reki Klondike na obrobju Dawsona, ki je danes le še bled ostanek nekoč živahnega rudarskega mesta iz zlatih časov. Premogli so manj kot 300 dolarjev, bili so brez tekoče vode in elektrike. Neke noči, ko je leden veter pihal skozi špranje v pločevinastih stenah, je Ryanovo ženo Cathy Wood resno zaskrbelo, da bosta njuna otroka umrla zaradi mraza.

Danes lahko ta par kupi – in ogreva – katerokoli hišo na svetu. Ryanovo odkritje se je izkazalo za milijarde dolarjev vreden zaklad in je prispevalo k oživitvi jukonske zlate mrzlice. Iskalci sreče so se začeli v to kanadsko pokrajino zgrinjati tako množično kot ob koncu 19. stoletja.

Zlata mrzlica je oživila bare z od vetrov nagnjenimi zidovi in gostišča v Dawsonu, katerih fasade ob pojemajoči svetlobi zahajajočega sonca na vrhuncu poletja žarijo v pastelnih barvah. Podoba kraja se ni veliko spremenila od takrat, ko so bradati možje pred več kot stoletjem vrveli po lesenih pločnikih in blatnih ulicah, se glasno šalili ter širili govorice o zadnjih najdbah in naraščanju cen. V kazinoju Diamond Tooth Gerties se rudarji skupaj s turisti in plesalkami kankana zdaj spet gnetejo ob točilnem pultu in okrog igralnih miz.

Med prvo zlato mrzlico v dolini reke Klondike so rudosledci preiskovali bližnje potoke in reke s krampi, ponvami in lopatami, natakar v mestnem baru pa je lahko ob koncu živahne noči dobro zaslužil že, če je skrbno pometel po tleh raztreseni zlati prah. Težaško rudarsko delo danes opravlja mehanizirana vojska buldožerjev, vrtalnih strojev in delavcev, ki prispejo z letali. Množično vlaganje zahtevkov za pridobitev rudarskih pravic se je umirilo, odkar so se umirile cene zlata. A nenehno veliko povpraševanje po rudah in jukonski predpisi, naklonjeni rudarjenju, še naprej pritegujejo rudarska podjetja, nekatera celo iz Kitajske. Nad razvijajočim se rudarskim obratom Shawna Ryana na obrobju mesta ropotajo helikopterji, ki na odročne gorske grebene in z njih prevažajo iskalce, opremljene z napravami GPS. Ryan je star 50 let, vendar izžareva vnemo in zagnanost veliko mlajšega moža. “To je trenutno največji projekt geokemičnih raziskav na planetu,” reče z nasmeškom, ki razkrije, da mu manjka nekaj zgornjih sprednjih zob, “morda pa tudi v zgodovini.”

V posebej opremljeni pisarni, ki ji pravi glavni štab, radijski aparati in pločevinke s pršilom za odvračanje medvedov obkrožajo tri računalniške zaslone na mizi iz vezane plošče. Ryan je geolog samouk. Levi zaslon uporablja za prikaz barvnih zemljevidov, izdelanih na podlagi vse obsežnejše podatkovne zbirke, ki jo nenehno dopolnjujejo z izsledki analiz vzorcev tal. S tem zemljevidom si pomaga pri iskanju nepravilnosti, ki bi lahko razkrile nahajališča dragocene rude. Na srednjem zaslonu modra mreža prekriva zemljevid Jukona in prikazuje ozemlje, za katero ima pridobljene rudarske pravice. Od leta 1996 je skupaj s svojimi delovnimi skupinami vložil več kot 55.000 zahtevkov za pridobitev rudarskih pravic na zemljiščih, katerih skupna površina presega polovico Slovenije. Na desnem zaslonu spremlja svoje z zlatom povezane naložbe, katerih vrednost naraste vsakič, ko se zaradi kakršnekoli motnje na trgu vlagatelji zatečejo k nakupu plemenitih kovin.

Ker se materialne potrebe sedmih milijard ljudi na našem planetu povečujejo, je želja po izkoriščanju izjemno bogatih jukonskih naravnih virov – zlata, cinka, bakra in še marsičesa – v ta nekoč pozabljeni kotiček celine prinesla razvoj in blaginjo. Vendar gospodarski razcvet neti vse več napetosti med tistimi, ki želijo eno zadnjih velikih območij divjine v Severni Ameriki ohraniti neokrnjeno, in tistimi, katerih uspeh je odvisen od prekopavanja te divjine.

“Rudarske pravice pridobivajo kar vsevprek po Jukonu,” pravi Trish Hume, pripadnica staroselske etnične skupine Champagne in Aishihik. Čeprav se ukvarja z geološkim kartiranjem, jo skrbi, da se Jukon bliža točki, ko bo škoda, z rudarjenjem napravljena okolju in kulturi, presegla gospodarske koristi, ki jih to prinaša. “Kdor pride sem in izkopava rude, ga ne zanima, kaj se dogaja z živalmi, ki jih lovimo, ribami, ki jih jemo, in prstjo, ki je vezno tkivo vsega skupaj. Kako si bo lahko naše maloštevilno prebivalstvo privoščilo čiščenje strupene nesnage, ko bo te norije konec?”


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.