April 2014 | Težave s premogom

Besedilo: Michelle Nijhuis
Fotografije: Robb Kendrick

Okoljevarstveniki pravijo, da je premog, neškodljiv za okolje, pravljica.
Seveda imajo prav: poglejmo samo Apalače v Zahodni Virginiji, kjer so cele gorske vrhove prekucnili v doline, da bi se dokopali do premoga, voda v potokih pa je tam zaradi kislosti oranžna. Ali pa središče Pekinga, kjer je zrak pogosto bolj zadušljiv kot v letališki kadilnici. Na Kitajskem je onesnažen zrak večinoma posledica kurjenja premoga in naj bi vsako leto povzročil prezgodnjo smrt več kot milijona ljudi. K temu je treba prišteti še tisoče, ki umrejo v rudniških nesrečah v tej in drugih državah.

Takšne težave niso nič novega. Ko je premog iz Walesa in Northumberlanda zgoreval v prvih kuriščih britanske industrijske revolucije, se je angleški pisatelj John Evelyn proti koncu 17. stoletja že pritoževal nad “smradom in mrakobnostjo” dima, ki je ovijal London. Tri stoletja pozneje, decembra 1952, se je debela plast smoga, z meglo pomešanih premogovih saj, spustila na mesto in tam vztrajala ves konec tedna; zaradi bolezni dihal je v naslednjih mesecih umrlo najmanj 12.000 ljudi. Podobno so bila prizadeta nekatera ameriška mesta. Ljudje, ki so si v mestecu Donora v Pensilvaniji oktobra 1948 konec tedna ogledali šolsko tekmo v ameriškem nogometu, niso videli ne igralcev ne žoge: igrišče je zastrl dim iz bližnje talilnice cinka, ki je obratovala na premog. V naslednjih dneh je umrlo 20 ljudi, zbolelo jih je 6000 – skoraj polovica prebivalcev kraja.

Če uporabimo leporečje ekonomistov, je premog obremenjen z visokimi “eksternimi” stroški, ki jih plačuje družba. Je najbolj okolju škodljiv in najbolj smrtonosen vir energije, kar jih imamo. Vendar je po vseh merilih tudi najcenejši in od njega smo odvisni. Ključno vprašanje danes torej ni, ali bo premog sploh kdaj “čist”. Ne bo. Vprašanje je, ali bo kdaj dovolj čist – da bi preprečili ne le lokalne katastrofe, temveč tudi obsežne globalne spremembe podnebja.

Na vroč in soparen dan junija lani je imel ameriški predsednik Barack Obama v Washingtonu govor o podnebju, ki sta ga ameriška premogovna in elektroenergetska panoga strahoma pričakovali – okoljevarstveniki pa so upali, da ga bo imel – že od prve inavguracije leta 2009. Obama je razglasil, da bo Agencija za varstvo okolja (EPA) do junija 2014 pripravila novo zakonodajo, ki bo “naredila konec neomejenim izpustom ogljika iz naših elektrarn”. Nova pravila naj bi opredelili v Zakonu o čistem zraku, ki ga je med drugim spodbudila tudi okoljska nesreča v Donori. Z izvajanjem tega zakona so že dosegli občutno zmanjšanje izpustov žveplovega dioksida, dušikovih oksidov in prašnih delcev iz ameriških elektrarn. Ogljikov dioksid, poglavitni vzrok za globalno segrevanje, pa je težava veliko večjih razsežnosti.

Leta 2012 je svet s kurjenjem fosilnih goriv izpustil v ozračje rekordnih 34,5 milijarde ton CO2. K tem izpustom je največ prispeval premog. Poceni zemeljski plin je v zadnjem času zmanjšal povpraševanje po premogu v ZDA, zlasti na Kitajskem pa povpraševanje raste. V naslednjih dveh desetletjih bo po svetu več sto milijonov ljudi prvič dobilo elektriko, in če bo šel razvoj po tej poti naprej, bo večina električne energije pridobljena s kurjenjem premoga. Celo z najbolj zavzetim prizadevanjem za rabo alternativnih virov energije in varstvo okolja ne bo mogoče nadomestiti premoga – vsaj ne v kratkem času.

Kako hitro se bo talil arktični led, kako visoko se bo dvignilo morje, kako vroči bodo vročinski valovi – vsi ti dejavniki naše negotove prihodnosti so odvisni od tega, kaj bo svet počel s premogom, zlasti kaj bodo počele Kitajska in ZDA. Ga bomo še naprej neomejeno kurili in izpuščali ogljik v zrak? Ali bomo našli način za zajemanje ogljika, tako kot to počnemo z žveplom in dušikom, ki nastajata pri zgorevanju fosilnih goriv, in ga shranjevali pod zemljo? “Čim bolj si moramo prizadevati za obnovljive vire energije in energetsko učinkovitost, pa tudi za zmanjševanje izpustov ogljika, katerih vir je premog,” pravi Sally Benson, raziskovalka s Stanfordove univerze, ki se znanstveno ukvarja s shranjevanjem ogljika.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.