April 2014 | Kozmična zarja

Besedilo: Yudhijit Bhattacharjee
Fotografije: Dave Yoder

Nekega majskega jutra sta skozi mirno mestece san pedro v čilski puščavi atacama peljala poltovornjaka in se po makadamski cesti napotila proti hribom. bilo je leta 1994. pet potnikov v avtomobilih je imelo prav posebno nalogo: najti najvišji, najbolj suh in najbolj raven kraj. na planetu. Pred tem so že poldrugi teden preživeli v iskanju primernih lokacij v tej puščavi, od tega teden na argentinski strani. Zdaj jih je vodil čilski astronom Hernán Quintana, ki mu je čilska vojska priskrbela podrobne karte puščavskih območij. Iskali so najprimernejšo pot na planoto Chajnantor. S 5000 metri nadmorske višine je ta skoraj tako visoko nad morjem kot bazna tabora za vzpon na Mount Everest.

Andi so zaradi višine naravna pregrada za oblake, ki nastajajo nad Amazonijo na vzhodu, in vlažne vetrove, ki pihajo od zahoda, s Tihega oceana. Ko pihajo prek hladnega Perujskega toka (nekdaj imenovan Humboldtov tok), se navzamejo le malo vlage, zato je puščava Atacama med najsušnejšimi območji na Zemlji. Povprečno pade tam na leto le okoli 15 milimetrov padavin. Zaradi odmaknjenosti od naselij in redkega, suhega ozračja je to idealen kraj za opazovanje nočnega neba. Zato je že pred časom zamikal snovalce velikih mednarodnih projektov gradnje teleskopov. Zgradili so že več observatorijev, ki so večinoma namenjeni opazovanju vesolja v območju valovnih dolžin vidne svetlobe. Quintana pa si je s spremljevalci ogledoval lokacijo za čisto drugačno vrsto teleskopa, narejenega, da predre zavese iz prahu in plinov, v katere so ogrnjene galaksije, ki se vrtinčijo okoli zvezd in se raztezajo čez prostrani medzvezdni prostor. Gradnja bi bila zahtevna, trajala bi okoli 20 let in stala več kot milijardo evrov. A najprej so morali najti pravi kraj.

VESOLJSKA TELESA sevajo energijo različnih valovnih dolžin, odvisno od tega, kako vroča ali mrzla so. Eksplodirajoče supernove, na primer, so izjemno vroče; poleg tega, da oddajajo vidno svetlobo v tako velikih količinah kot milijarde Soncu podobnih zvezd skupaj, oddajajo tudi kratkovalovno sevanje, rentgensko svetlobo in sevanje gama, ki jih zaznavajo posebni teleskopi, kot je na primer Nasin rentgenski teleskop v observatoriju Chandra. Na drugi strani spektra sevajo hladnejša telesa, kot so kometi in asteroidi; ti oddajajo infrardečo svetlobo z daljšo valovno dolžino, kakor jo vidijo človeške oči in zaznajo optični teleskopi.

Večina vesolja pa je še hladnejša. Oblaki plinov in prahu, iz katerih nastajajo nove zvezde, so le malo toplejši od absolutne ničle – najnižje možne temperature, pri kateri atomi popolnoma obmirujejo. Planeti se rojevajo v podobnih razmerah. V diskih prahu in plinov, ki obkrožajo novonastale zvezde, trkajo skupki snovi in se zlepljajo v večje kepice, te pa sčasoma zrastejo v planete.

Ko so v 60. letih minulega stoletja astronomi začeli raziskovati “hladno vesolje”, so hitro ugotovili, kako težka naloga je to za zemeljske antene, ki zaznavajo milimetrske in podmilimetrske valove, torej take, ki imajo še daljšo valovno dolžino od infrardeče svetlobe. Prva težava, na katero so naleteli, so bile močne atmosferske motnje. Drugače od vidne svetlobe, ki potuje skozi ozračje brez večjih motenj, milimetrske in podmilimetrske valove absorbirajo in popačijo molekule vodne pare v zraku, ki tudi same sevajo v istem delu spektra in tako k valovom iz vesolja dodajo svoj, zemeljski šum. Poleg tega milimetrski in podmilimetrski valovi nosijo precej manjšo energijo od vidne svetlobe. Njihov signal je zato šibek, čeprav uporabimo antene z zelo veliko zbiralno površino.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.