April 2014 | Klobuk dol pred Bretonkami

Besedilo: Amanda Fiegl
Fotografije: Charles Fréger

Zlesti iz majhnega avtomobila je že samo po sebi težko; s 33 centimetrov visokim pokrivalom na glavi pa je domala nemogoče. Pa vendar 87-letni Alexii Caoudal in 90-letni Marie-Louise Lopéré uspe izstopiti z zadnjega sedeža prijateljičinega srebrnega citroena presenetljivo dostojanstveno, če ne kar elegantno. Gostiteljica ju hiti pozdravljat s tako spoštljivim nasmeškom, kot bi bili kraljevskega rodu.

Pa nista princesi – dolga desetletja sta garali v tovarni za predelavo rib. Kljub temu sta v tem severozahodnem kotičku Francije, v pokrajini Bigouden v departmaju Finistere na zahodnem obrobju Bretanje, postali nekakšna znamenitost. Menda sta še edini, ki redno nosita visoko naglavno pokrivalo coiffe, ki je bilo svojčas del tukajšnje vsakdanje noše.
Leta so jima ukrivila telo, toga čipka pa jima trdno stoji na valovitih belih laseh kot svetilnik, ki sporoča: Bigoudenčanka je tu. Bretonskih noš je na ducate, za vsako vas je značilna malo drugačna, razlikujejo se tudi glede na priložnost in zgodovinsko obdobje. Nekdaj preprosta pokrivala, ki so jih kmetice nosile iz čednosti in da so jih varovala pred naravnimi silami, so se v 19. in 20. stoletju razvila v fantastične oblike. Takrat je bil coiffe “nekakšna osebna izkaznica”, pravi Solenn Boennec, pomožna skrbnica zbirke v Bigoudenskem muzeju v kraju Pont-l’Abbé: “Razkrival je, kdo si, od kod prihajaš in ali za kom žaluješ.”

Toda do 50. let minulega stoletja je večina mladenk opustila stare šege. Ohranjajo se le še v bretonskem obredju in v družabnih skupinah, tako imenovanih keltskih krožkih, v katerih se mladenke kot te, upodobljene tu, vse leto pripravljajo, da se potem na poletnih plesnih praznovanjih pomerijo v popolni opravi. Včasih se udeležijo tudi porok in tradicionalnih procesij, ki jim rečejo pardon, potekajo pa ob prazniku krajevnih zavetnikov. “Danes to velja za manj staromodno kot takrat, ko smo bile še mlajše,” pravi 20-letna Apolline Kersaudy, ki se je keltskemu krožku pridružila pri šestih letih. “Prijatelji ne razumejo, zakaj ne moremo na poletne počitnice z njimi. Toda krožek je pomembnejši.”

Caoudalova in Lopéréjeva si lase vsako jutro počešeta navzgor in si kite spneta pod tradicionalno črno čepico, ob nedeljah in posebnih priložnostih pa temu dodasta še čipkasto vrhnje pokrivalo. To, da si nadeneš popoln coiffe, traja skoraj pol ure in je na tem vlažnem in vetrovnem obrobju Severnega Atlantika videti docela nepraktično. Je pokrivalo udobno? “Vajeni sva ga,” pravi Caoudalova in skomigne z rameni. Kot druge predstavnice njene generacije govori po domače, mešanico bretonščine in francoščine. Kup zaletavajočih se soglasnikov spominja na valižanščino in je opomnik, da so tukajšnji prebivalci potomci bretonskih Keltov. Danes mladenke to dediščino varujejo s strastnim ponosom. “Sem Bretonka in sem Francozinja,” pravi 17-letna Malwenn Mariel, članica pontlabbéškega keltskega krožka. “Toda najprej sem Bigoudenčanka.” Bigoudenčanke so odkrite in neustrašne, trdijo dekleta iz krožka. Nikomur ne dovolijo, da bi jih zatiral in poniževal. Trdne so in pokončne kakor njihova pokrivala.



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.