Julij 2014 | Vodnjaki spomina

Besedilo: Paul Salopek
Fotografije: John Stanmeyer

PAUL SALOPEK, eden redkih popotnikov, ki so se v zadnjih sto letih peš odpravili čez puščavo Hedžas v Saudovi Arabiji, je tam naletel na pomnike legendarne preteklosti, zaznamovane s karavanami, romarji in imperiji, ki jih ni več.

V STAREM HEDŽASU JE NA TISOČE VODNJAKOV. DO NJIH GREMO. Včasih je voda v njih sladka. Še večkrat je slana. Saj ni pomembno. Ti vodnjaki, nanizani ob že davno opuščenih arabskih karavanskih poteh, so spomeniki človeški trdoživosti. Vsak je zgoščen precedek okolja. Enako velja za ljudi, ki pijejo iz njih. V Hedžasu, na legendarnem ozemlju nekdanjega kraljestva Hašimidov, ki so svoje dni vladali obalam Rdečega morja v Saudovi Arabiji, so vodnjaki, pri katerih je živahno, in so samotni vodnjaki. So vodnjaki, v katerih ima voda okus po žalosti ali po veselju. Vsak je vsemirje v vedru. Po njih se ravnamo.

Wadi Wasit je vodnjak pozabljenja. Dosegli smo ga razbeljenega avgustovskega dne. Bili smo na polovici več kot 1200 kilometrov dolge pešpoti iz Džide v Jordanijo, ki jo bomo nemara prehodili prvi, potem ko je več rodov ni prehodil nihče. Počivali smo v dendritasto sivi senci dveh trnastih dreves pri vodnjaku. Tu smo srečali tekača.

Prispel je v poltovornjaku. Zajeten, brkat beduinski kamelji pastir, prijazen, zvedav, zgovoren, nemiren. Pomotoma nas je imel za lovce na zaklade. (Čemu bi sicer hodili po razbeljeni pustinji?) Prišel nam je prodat starine. “Oglejte si tole!” je dejal. Pokazal je kositrni prstan. Železno nožnico sablje. Temeljito zloščen kovanec. Koliko so stare te reči? Ni vedel. “Kadim džidn,” je dejal. Zelo stare. Hedžas – križišče poti, kjer se stikajo Arabija, Afrika in Azija, s trgovino dolgo povezano z Evropo – je eden najlegendarnejših kotičkov starega sveta. Že tisočletja po njem hodijo popotniki. V kameni dobi so ljudje na poti proti severu in iz Afrike tod lovili in ribarili po savanah, ki so že davno izginile. Pripadniki nekaterih prvih civilizacij v zgodovini človeštva – Asirci, Egipčani in Nabatejci – so se potikali tod naokrog in menjali sužnje za kadilo in zlato. Rimljani so ga napadli. (Na tisoče legionarjev je zmagala bolezen ali žeja.) Tu se je v temnem vulkanskem hribovju Meke in Medine rodil islam. Iz vodnjaka v Wadi Wasitu so verjetno pili že romarji iz Maroka in Konstantinopla. Tudi Lawrence Arabski se je morda odžejal z vodo iz njega. Nihče ne ve. Kadim džidn. “Vzemite!” je dejal tekač. Pred nas je porinil svoje osirotele najdbe. “Vzemite zastonj!” Pa nismo hoteli kupiti njegovih starin.

Ko smo otovarjali kameli za odhod, smo ga spet opazili. Zdaj je tekel – dirjal je okrog vodnjaka. Slekel si je belo haljo. Tekal je po puščavi v spodnjem perilu, pod neprizanesljivim soncem je krožil okrog vodnjaka. Tekel je sproščeno. Ali Al Harbi, moj tolmač, ga je fotografiral. Awad Omran, kamelji vodnik, se je krohotal. Meni pa ni šlo prav nič na smeh. Tekač ni bil trčen. Niti pod vplivom mamil. Tudi šalil se ni. Izgubljen je bil, se mi zdi. Kot smo vsi, ko pretrgamo s preteklostjo. Ne vemo, kam bi. V Hedžasu je preteklosti preobilo. Nisem pa še videl kraja, ki bi bil tako docela brez spomina.

Mali brezdanji vodnjak v Hedžasu: bela porcelanasta skodelica. V njej temna, dišeča kava. Počiva na zloščeni leseni mizi v elegantni hiši v pristanišču v Džidi. Tri zgovorne domačinke mi jo brez konca in kraja polnijo. Izmenjaje govorijo, popraviti želijo napačne vtise o Saudovi Arabiji: da je kraljestvo enovita družba, kultura osiromašena zaradi razvpito stroge inačice islama, narod zdolgočasen od eskapističnega potrošništva in naftnih dolarjev. Ne. Saudova Arabija, so rekle, je razkošen človeški mozaik. Obsega številna različna območja in kulture: šiitski vzhod, jemenski jug, levantinski sever in beduinsko plemensko utrdbo na sredini – puritansko zibel Nadždov, rodno grudo vladajoče dinastije, rodbine Saudov. Še več, ženske so vztrajale, da v Saudovi Arabiji ni samostojnejšega, ponosnejšega ozemlja, kot je to, nekdanje kraljestvo Hedžas, ki od 10. stoletja varuje sveti mesti Meko in Medino.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.