Julij 2014 | Zbogom, orožje, dobrodošli, spomini

Besedilo: Marko Simić
Fotografije: Mitja Ličar, Tilen Sotler, Avstrijski državni arhiv (vojni arhiv)

STO LET MINEVA OD USODNEGA 28. JULIJA 1914, KO SE je v Nišu, kamor se je iz Beograda umaknila srbska vlada, malo po poldnevu oglasil telegrafski aparat. Poštni uslužbenec je začel na obrazec navadnega telegrama zapisovati Morsove znake, ki so po žici prihajali z Dunaja. Sprejel je 115 besed v francoščini, s katerimi je avstro-ogrski zunanji minister srbskemu ministrskemu predsedniku Nikoli Pašiću sporočil, da je avstro-ogrska monarhija, nezadovoljna z odgovorom Srbije na ultimat zaradi atentata v Sarajevu, od tega trenutka v vojni z njo. Presenečeni telegrafist si ni mogel predstavljati, da bo list papirja, ki so ga malo pozneje v restavraciji hotela Orient izročili Pašiću, tragično zaznamoval ves svet in povzročil smrt 16 milijonov ljudi.

Že zvečer so topovi z avstro-ogrskih bojnih ladij na Savi in Donavi začeli streljati na Beograd in okoli polnoči so padle prve žrtve. Le nekaj dni pozneje se je izkazalo, da je bil avstro-ogrski kazenski pohod na Srbijo račun brez krčmarja, saj je bil v nasprotju z ruskimi interesi. V vročičnih dneh, ki so sledili, so se evropske države, povezane z vrsto sporazumov o medsebojni pomoči, nespretno zapletle v vojno, ta pa je nato prerasla evropske okvire. Streli na Beograd so bili začetek velike, svetovne vojne, v kateri so se države antante (Francija, Velika Britanija, Rusija, Srbija in Črna gora) spopadle s centralnimi silami (Nemčija, Avstro-Ogrska in Turčija). Vpletene države so bile prepričane, da bo spopad kratek in da bodo s hitro mobilizacijo in odločilnim prvim udarcem premagale nasprotnika. Še najbliže temu so bili Nemci, ki so na zahodni fronti z najučinkovitejšim vojaškim strojem dotlej prodrli do Pariza, a so jih Francozi v bitki na Marni le ustavili.

Izkazalo se je, da z enim sunkom ni mogoče uničiti milijonske armade. S prihodom zime se je hitro manevrsko vojskovanje na vseh bojiščih končalo in vojaki so se vkopali. Spomladi pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega: vsi poskusi preboja nasprotnikovih utrjenih linij in prehoda v manevrsko bojevanje so se izjalovili. Poveljstva, ki so vojno načrtovala v skladu z izkušnjami iz francosko-pruske vojne leta 1871, niso upoštevala izjemnega razvoja topništva v desetletjih pred prvo svetovno vojno in učinkovitosti novega izuma – mitraljeza. Napade pehote, ki se je prebijala prek nikogaršnjega ozemlja in poskušala zasesti sovražnikove strelske jarke, je znova in znova ustavil morilski obrambni ogenj topov in mitraljezov. Ker ni nikomur uspel odločilni prodor, se je začelo dolgotrajno izčrpavajoče pozicijsko vojskovanje, v katerem se je zmaga obetala strani z večjimi človeškimi in materialnimi zmogljivostmi.

A do zloma gospodarsko šibkejših centralnih sil je bilo še daleč; vse do novembra 1918 so v stotinah kilometrov blatnih strelskih jarkov trpele, krvavele in umirale cele generacije mož. Čeprav je morala Avstro-Ogrska med nemškim napadom na zahodni fronti prevzeti nase glavno breme bojevanja z Rusi, se poveljstvo ni hotelo odreči takojšnjemu obračunu s Srbijo, zato se je morala monarhija sočasno boriti na dveh frontah. Na ruskem bojišču, kamor so z graškim korpusom odšli tudi slovenski fantje, se je 18. avgusta 1914 na 400 kilometrov širokem območju med Vislo in Dnestrom začela galicijska bitka, ena največjih in najbolj krvavih bitk prve svetovne vojne. Domov so začela prihajati preštevilna žalostna sporočila o junaški smrti za cesarja in domovino pri Kraśniku, Komarówu, Złoczówu, Tomaszówu Lubelskem, Gnili Lipi, Lembergu, Rava-Ruski, Gródku ... Po avstrijskem porazu v galicijski bitki so se Rusi odločili za napad in avstro-ogrska vojska je v grozljivih zimskih razmerah na grebenih Karpatov le s skrajnimi napori obranila Ogrsko.



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.