Oktober 2014 | Nova zelena revolucija

Besedilo: Tim Folger
Fotografije: Craig Cutler

Leta 2050 bo treba prehraniti dve milijardi ljudi več kot danes. V osem mesecev trajajoči seriji člankov skušamo dognati, kako bi to lahko naredili – ne da bi preobremenili planet.

Nekaj je uničevalo pridelek manioka na polju Ramadhanija Jume. “Morda je bilo preveč vode,” je ugibal in s prsti odstranjeval uvele rumene liste na dva metra visoki rastlini. “Ali preveč sonca.” Juma obdeluje manj kot pol hektara veliko parcelo v bližini mesta Bagamoyo na obali Indijskega oceana približno 60 kilometrov severno od Dar es Salaama v Tanzaniji. Deževnega marčnega jutra sta ga spremljala dva od štirih mladoletnih sinov, ko se je na parceli pogovarjal s strokovnjakom iz velikega mesta, 28-letnim Deogratiusom Markom z Inštituta za kmetijske raziskave Mikocheni. Mark je Jumi pojasnil, da za njegovo težavo nista kriva ne sonce ne dež. Pravi uničevalci manioka, veliko premajhni, da bi jih videl, so virusi.

Zelena 4.jpg

Mark je odtrgal nekaj mokrih listov, s čimer je pregnal roj ščitkarjev. Pojasnil je, da te mušice, ki niso večje od bucikine glavice, prenašajo dva virusa. Eden uničuje maniokove liste, drugi, pravijo mu virus rjave progavosti manioka, pa škrobnate užitne gomolje – a to navadno ugotovijo šele ob spravilu pridelka. Juma je značilen predstavnik kmetov, s katerimi sodeluje Mark – večina ni še nikoli slišala za virusne bolezni. “Si lahko predstavljate, kako mu bo pri srcu, ko mu bom povedal, da mora populiti vse te rastline?” je rekel potihoma.

Juma je pozorno poslušal Markovo diagnozo. Zatem je spustil z ramena težko motiko in začel kopati. Njegov najstarejši sin, ki je star deset let, je grizljal maniokov list. Ko je Juma odkopal gomolj, ga je z zamahom motike presekal na pol. Zavzdihnil je – na kremno belem mesu so bile vidne rjave proge razkrajajočega se škroba. Če bo hotel obdržati dovolj pridelka, da bo prehranil družino, ga bo moral pobrati mesec prej kot navadno. Vprašal sem ga, kako pomemben je zanj maniok.

“Mihogo ni kila kitu,” je odvrnil v svahiliju. “Maniok je vse.”

Zelena 3.jpgVečina Tanzanijcev je malih samooskrbnih kmetov. V Afriki na malih družinskih kmetijah pridelajo več kot 90 odstotkov hrane, maniok pa je osnovno živilo več kot 250 milijonov ljudi. Uspeva tudi v manj rodovitni prsti in dobro prenaša vročinske valove in sušo. Bil bi nadvse primerna poljščina za Afriko 21. stoletja – če ne bi bilo ščitkarjev, katerih območje razširjenosti se povečuje zaradi segrevanja podnebja. Virusi, ki so napadli Jumovo njivo, so se razširili že po vsej Vzhodni Afriki.

Preden sva odšla iz Bagamoya, sva spoznala še enega Jumovih sosedov, Shijo Kagembeja. Njegov maniok je ni odnesel nič bolje od Jumovega. Molče je poslušal, ko mu je Mark pojasnjeval, kaj so povzročili virusi. “Kako nam lahko pomagate?” ga je vprašal. Poiskati ustrezen odgovor na to vprašanje bo ena najpomembnejših nalog v tem stoletju. Zaradi podnebnih sprememb in rasti prebivalstva bo življenje za Jumo, Kagembeja in druge male kmete v državah v razvoju – in za tiste, ki jih ti kmetje hranijo – vse bolj negotovo. Večino 20. stoletja je človeštvu uspelo ohranjati prednost v maltuzijanski dirki med rastjo prebivalstva in razpoložljivo hrano.

Nam bo to prednost uspelo ohraniti tudi v 21. stoletju ali nas bo prizadela katastrofa svetovnih razsežnosti? Po napovedih Združenih narodov se bo do leta 2050 svetovno prebivalstvo povečalo za več kot dve milijardi. Polovica teh ljudi se bo rodila v Podsaharski Afriki, še 30 odstotkov pa v Južni in Jugovzhodni Aziji. Prav v teh regijah bodo učinki podnebnih sprememb – suše, vročinski valovi, pogostejši ekstremni vremenski pojavi – po pričakovanjih najobčutnejši. Marca letos je Medvladni odbor za podnebne spremembe posvaril, da je oskrba s hrano po svetu že ogrožena. “V zadnjih 20 letih se upočasnjuje stopnja rasti pridelka, zlasti to velja za riž, pšenico in koruzo,” pravi Michael Oppenheimer, klimatolog z Univerze Princeton in eden izmed avtorjev poročila IPCC.

“Na nekaterih območjih se je pridelek povsem nehal povečevati. Osebno menim, da je zlom prehranskih sistemov največja nevarnost, ki grozi človeštvu zaradi podnebnih sprememb.” Pred pol stoletja je bila katastrofa videti prav tako neizbežna. Ko je leta 1959 neki ekonomist na sestanku Fordove fundacije govoril o svetovni lakoti, je dejal: “V najboljšem primeru se svetu v prihodnjih desetletjih ne obeta nič dobrega, v najslabšem pa so obeti zastrašujoči.” Devet let pozneje je Paul Ehrlich v uspešnici Populacijska bomba (The Population Bomb) napovedal, da bo lakota v 70. in 80. letih zlasti v Indiji pomorila na stotine milijonov ljudi.

Video: (posnetek je v angleščini)



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.