Oktober 2014 | Jedrski turizem

Besedilo: George Johnson
Fotografije: Gerd Ludwig

Pravijo, da je lahko usodnih že pet sivertov sevanja, zato sem bil, ko je naš turistični kombi zapeljal na zaprto območje – prostrano zapuščeno območje divjine okrog Černobila – radoveden, koliko jih kaže moj dozimeter ruske izdelave. Ob cesti so se bohotili gosti sestoji iglavcev in brez, vodnica pa nas je opominjala na temeljna pravila: ne nabirajte gob, ker so v njih zgoščene radioaktivne snovi, in ne jejte ali kadite na prostem, da jih ne boste vnesli v telo. Nekaj minut pozneje smo se peljali mimo prvih opuščenih vasi in postali, da bi občudovali majhno čredo divjih konj Przewalskega.

Cernobil map.jpg

Zaprto območje je 28 let po eksploziji černobilskega jedrskega reaktorja docela zapuščeno. Tam živijo bizoni, divje svinje, losi, volkovi, bobri, sokoli. V opuščenem mestu Pripjat na vrhu praznih stanovanjskih blokov iz sovjetskega obdobja gnezdijo orli. Konje te redke ogrožene vrste so izpustili na prostost deset let po nesreči, ko so domnevali, da je sevanje znosno. Na voljo imajo več kot 2500 kvadratnih kilometrov. Ošinil sem merilnik: 0,19 mikrosiverta na uro – milijoninke siverta, enote za merjenje izpostavljenosti sevanju. Nič skrb zbujajočega. Najvišje vrednosti, ki sem jim bil izpostavljen na tej poti, sem izmeril med poletom čez Atlantik iz Chicaga – občasno 3,5 mikrosiverta na uro, ko smo leteli 12.000 metrov nad Grenlandijo in so letalo ter potnike v njem prebadali žarki iz vesolja. Znanstveniki, ki preučujejo černobilske ostanke, so o dolgotrajnih učinkih sevanja na rastlinstvo in živalstvo različnih mnenj. Doslej so bili ti učinki, presenetljivo, komaj zaznavni.

Živalim so nevarnejši divji lovci, ki se, oboroženi s puškami, prikradejo na območje. Dlje naprej po cesti nas je presenetila stanovalka. Rozalija, odeta v ruto, rdeč pulover in zimski telovnik, je bila ena tistih, ki jim uradno pravijo “povratniki”; trmasti starejši ljudje, večinoma ženske, vztrajajo in živijo naprej na kraju, ki mu pravijo dom. Zdelo se je, da je bila vesela družbe. Na vodničino spodbudo nam je pripovedovala o hujšem trpljenju, kot ga je povzročila eksplozija v elektrarni.

Ozemlje okrog Černobila (ali Čornobila, kot mu pravijo v Ukrajini) je del Pripjatskega nižavja, po katerem je potekala vzhodna fronta in je doživelo najbolj krvave bitke druge svetovne vojne. Spominjala se je nemških vojakov in trpljenja pod Stalinom. “Sevanja ne vidiš,” je dejala po ukrajinsko. Tako ali tako, je rekla, ne misli imeti otrok. Živi s petimi mačkami. Preden smo odšli, nam je razkazala svoj zelenjavni vrt in povedala, da ima trenutno največ težav s koloradskim hroščem na krompirju.

NEKAJ GLOBOKO V NAS nas vleče na kraje, kjer so se zgodile nepredstavljive tragedije. Pompeji, Antietam, Auschwitz in Treblinka – povsod je zdaj pošastno tihobno. V 21. stoletju nas je še posebej strah posledic jedrskega uničenja. Razbitje atoma, prvič opravljeno pred skoraj sto leti, je človeku obetalo najpomembnejši napredek od takrat, ko se je naučil zanetiti ogenj. Sproščanje sil iz atomskega jedra naj bi svetu prineslo domala neomejene količine energije. Neizogibno so jo najprej uporabili v vojskovanju, po Hirošimi in Nagasakiju pa so si močno prizadevali iz nje dobiti elektriko, “ki bi bila tako poceni, da sploh ne bi merili porabe,” in bi svet osvobodila odvisnosti od fosilnih goriv. Več kot pol stoletja zatem se je znamenje vrtečega se atoma, ki je bilo nekdaj zaščitni znak napredka in tehnološkega zmagoslavja, prelevilo v zloveščo mrtvaško lobanjo, v glavah ljudi povezano z uničenjem in strahom pred hladno vojno.

Vsako pomlad se obiskovalci na dan odprtih vrat podajajo skozi Stallion Gate na prizorišče Trinity na jugu Nove Mehike, kjer so sprožili prvo eksplozijo atomske bombe – za poskus, da bi videli, kaj se bo zgodilo, ko bodo odvrgli bombo na Japonsko. Vsakomesečni turistični ogledi poskusnega jedrskega poligona v nevadski puščavi Mojave, kjer je med hladno vojno razneslo več kot tisoč kosov jedrskega orožja, so bolj ali manj rezervirani že za vse leto 2014. Potem pa je tu še grožnja jedrske nesreče. Leta 2011 so Černobil, prizorišče najhujše svetovne katastrofe v jedrski elektrarni, uradno razglasili za turistično zanimivost. Nekaj minut zatem smo prišli v staro vasico Zalesje in se sprehodili med zapuščenimi hišami. Šipe so bile razbite, barva se je luščila, omet odpadal. V neki hiši je ležala na tleh zavržena slika Lenina – z zašiljeno bradico, štrlečo brado – ki se je strogo zastrmel v prazno, na steni v neki spalnici pa je na vrvici visela igrača punčka. Obešena je bila za vrat, kot bi jo bili usmrtili z obešenjem.

Zunaj je poleg ostankov polomljenega otroškega vozička sedela še ena. To sta bila prva mračna pomnika, ki smo ju opazili v dveh dnevih na tem območju. Napol odete punčke v otroških posteljicah, z dreves viseče plinske maske – tihožitja, ki so jih postavili obiskovalci, ki so na območje prišli z dovoljenjem ali kako drugače, in so ponazarjala nekdanjo nemo grozo.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.