Februar 2015 | Pravi paradiž

Besedilo: Jeremy Berlin
Fotografije: Stefano Unterthiner

Na sveže poletno jutro se je Luigino Jocollè v Degiozu, vasici na severu Italije, kjer so strehe hiš krite s skodlami, pomenkoval, kaj je novega v domači vasi. S še štirimi sivolasimi možaki je sedel v gostilni in srkal kapučino, medtem ko so brenčali avtomati za ekspresno kavo in je v zraku dehtelo po sladkornem posipu. A možje niso razpravljali ne o športu ne o politiki. "Tri gnezda!" je vzkliknil Jocollè. Prijatelji so mrmraje prikimavali.

“Tri gnezda na enem samem kilometru! Nenavadno.” Govorili so o svojih sosedih – paru brkatih serov, ki se je naselil v bližini dveh parov planinskih orlov. Sto let po tem, ko je ta največji jastreb popolnoma izginil iz Alp, zdaj spet gnezdi v divjini. Vrnitev veličastne vrste in pogled na dve veličastni ujedi tako blizu skupaj bi marsikje povzročila vzneseno navdušenje. V narodnem parku Gran Paradiso, kjer narava in človek živita v skrbno zagotavljanem ravnovesju, pa je to nekaj vsakdanjega. Gran Paradiso je najstarejši italijanski narodni park. Ustanovili so ga leta 1922: obsega 710 kvadratnih kilometrov Grajskih Alp v regijah Piemont in dolina Aosta na skrajnem severozahodu države. Če štejemo zraven še sosednji narodni park Vanoise v Franciji, je to eno največjih zavarovanihobmočij v tem delu Evrope.

Gran paradiso

Po dobri uri vožnje z avtom iz Torina takoj veste, da ste prispeli. Avtoceste se iztečejo v ozke serpentinaste ceste, te pa se strmo vzpenjajo – k zasneženim vršacem, gorskim pašnikom, v doline, ki so jih izdolbli reke in ledeniki in so porasle z macesni. Nenehno je slišati šumljanje vode. Povsod diši po iglavcih. V osrčju civilizirane Evrope se bohoti park, ki je resnično raj na zemlji in mu Italijani tudi pravijo “veliki paradiž”. Toda to krajino je oblikovala tudi človeška roka in tu in tam pustila sledi: v skalo vrezane neolitske risbe, rimske razvaline in srednjeveške gradove, solarne plošče in jezove hidroelektrarn. Po 2. svetovni vojni je marsikdo s trebuhom za kruhom odšel od tod v mesto. Približno 8400 ljudi pa še vedno živi v 13 občinah v parku in si deli ta prostor z več kot 50 vrstami sesalcev, sto vrstami ptic in skoraj tisoč vrstami rastlin. Pa še z 1,8 milijona turistov na leto. Gran Paradiso je dobil ime po 4061 metrov visokem vrhu in je danes visokogorsko središče ohranjanja narave, znanstvenega preučevanja in negovanja kulturne dediščine. Toda zgodba o parku je polna ironije, njeni začetki pa segajo v 19. stoletje. In začne se s kozorogom.

“KO NE BI BILO KOZOROGOV,” je dejal Pietro Passerin d’Entrèves, “tudi Gran Paradisa ne bi bilo.” Profesor zoologije z Univerze v Torinu je popisovalec zgodovine tega območja, saj njegova rodbina živi tu že od leta 1270. Nekega oblačnega dne se je v Cogneju, neuradni prestolnici parka, lotil krožnika njokov in pripovedi o preteklosti. Od 16. do 19. stoletja, je dejal, so lovili kozoroge zaradi mesa, rogov, krvi (povečevala naj bi plodnost) in kosti, iz katerih so vraževerni izdelovali amulete. Leta 1821 je ostalo le še manj kot 50 živali. Zato je leta 1856, ko se je neki zaščitni ukrep izjalovil, Viktor Emanuel II. tu ustanovil kraljevi rezervat, da bi vrsto ohranil – zase. Savojski kralj je neznansko rad hodil na lov in elegantni kozorog je bil njegov najljubši plen. Kmalu so nadelali poti, postavili koče in revir razširili na bližnje vasi. Za varuhe divjadi so najeli lovce in divje lovce. Domačinom so plačevali, da so kralju vsako leto pripravili lov. Do leta 1900, ko je na prestol sedel Viktor Emanuel III., je bilo kozorogov že 2000. Ko pa je Evropo zajela vojna, je imel novi kralj preveč drugih opravkov, da bi hodil na lov. Tako je leta 1920 lovski rezervat spremenil v pravo zavarovano območje in ga podaril državi. Dve leti zatem so lovskemu revirju dodelili status narodnega parka.



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.