April 2015 | Hubblove uspešnice

Besedilo: Timothy Ferris
Fotografije: NASA, ESA

Sprva ni veliko obetal. Na krovu vesoljskega plovila Discovery so ga 24. aprila 1990 poslali v orbito. Pričakovanja so bila velika in še večja, a vesoljski teleskop Hubble se je začel že takoj na začetku opotekati. Namesto da bi ostal usmerjen na izbrani nebesni objekt, je vsakič, ko je sonce posvetilo na njegove solarne plošče, trepetal in nihal sem ter tja, kot bi bil kakšen vampir, ki ga plaši svetloba. Ko so odprli zaščitno loputo in na zrcalo spustili svetlobo zvezd, je to tako zmotilo teleskop, da je padel v elektronsko komo.

Še najhujše od vsega pa je bilo, da je bil Hubble kratkoviden. Njegovo “dovršeno” zbrušeno zbiralno 2,4-metrsko zrcalo, o katerem so pravili, da je najgladkejši velik kos, kar jih je kdaj izdelal človek, se je izkazalo za “dovršeno” napačno. Že pri načrtovanju je bilo treba skleniti vse polno kompromisov. Astronomi so si želeli večji teleskop v višji orbiti. Dobili so manjšega, da ga je bilo mogoče spraviti v tovorni prostor vesoljskega plovila, in utirili so ga le 560 kilometrov nad Zemljo, ker je bil tako na dosegu astronavtov za morebitno vzdrževanje. Potem pa se je izkazalo, da je prav ta kompromis rešil odpravo. Če bi teleskop utirili zunaj dosega vesoljskih plovil, bi še isto leto končal na smetišču zgodovine kot milijarde dolarjev vreden spodrsljaj. Načrtovali in zgradili pa so ga tako, da so vsi njegovi vitalni deli, od kamer in računalnikov do žiroskopov in radijskih oddajnikov, na “dosegu roke” za morebitna popravila ali zamenjavo.

explode-star.gif

Eden od astronavtov, odgovornih za vzdrževanje teleskopa, je nalogo vzel tako resno, da je obiskal Smithsonov nacionalni letalski in vesoljski muzej. Ko je bil ta zaprt za obiskovalce, je prislonil lestev na Hubblovo repliko in vadil menjavanje instrumentov, dokler mu ni šlo vse kot namazano. In res je šlo! Po petih odpravah, med katerimi so opravili skoraj popoln servis, so vesoljski teleskop Hubble iz 12-tonske polomije spremenili v eno najproduktivnejših in najbolj priljubljenih znanstvenih naprav na svetu.

Vesoljski teleskop je dobesedno razširil meje človeškega védenja. Ko so si astronomi z njim z jasnostjo, kakršne do takrat ni bilo mogoče doseči, ogledali najbolj oddaljene dele vesolja, so spoznali, da so se galaksije razvile že v njegovem zgodnjem obdobju iz manjših skupkov snovi (“ravno nasprotno”, kot bi pričakovali in kot so trdili raziskovalci, ki so se desetletja borili proti tej hipotezi) in da masivnejše med njimi v središčih tipično gostijo črne luknje. Hubblova opazovanja šibkih pritlikavih zvezd so potrdila, da v galaksijah ni dovolj navadne snovi, da bi zagotovila gravitacijsko silo, ki bi galaksije držala skupaj. To pomeni, da mora biti v njih še dodatna “temna snov”, ki jo sestavljajo bolj eksotični delci. Hubblove meritve hitrosti galaksij so ponudile prve, zgodnje namige o obstoju “temne energije”, skrivnostne sile, ki trenutno povzroča pospešeno širjenje vesolja. Prav pred kratkim so astronomi z vesoljskim teleskopom ujeli svetlobo pravkar rojene galaksije v mladem vesolju, ki je od nas oddaljena kar 13 milijard svetlobnih let, izmerili temperaturo planeta, krožečega okoli zvezde, ki je od nas oddaljena 260 svetlobnih let, in odkrili tri nova ledena telesa v zunanjih območjih Osončja.

explode-star.gifNasina sonda New Horizons jih bo morda obiskala takoj za tem, ko bo julija letos preletela Pluton. Priljubljenost vesoljskega teleskopa med neastronomi po vsem svetu je četrt stoletja neprestano rasla ne samo zaradi znanstvenih dosežkov, ampak predvsem zaradi čudovitih slik sijočih galaksij, nežno svetlečih meglic in ostankov eksplodiranih zvezd. Vse odkar so ga zgradili in poslali v orbito, pri Nasi ves čas skrbijo, da njegove najlepše slike, ljubkovalno jih imenujejo “lepotičke”, dosežejo čim širšo javnost. Po 25 letih zbiranja in objavljanja najlepših vesoljskih pejsažev so Zoltan Levay in njegovi sodelavci z inštituta Space Telescope Science dosegli, da – po besedah Nasinega zgodovinarja Stevena J. Dicka – “ljudje gledamo na te slike kot na del naše kulture”. Zdijo se nam tako domače in lepe kakor najlepši prizori, posneti na Zemlji – sončni zahodi ali zasneženi gorski vrhovi. Narava je ena sama in mi smo njen del.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.