Maj 2015 | Izkoriščanje reke Mekong

Besedilo: Michelle Nijhuis
Fotografije: David Guttenfelder

Pumee Boontom živi na severu Tajske, toda ko je čas za vremensko napoved, preklopi na program kitajske televizije. Hudo neurje na jugu te države pomeni izpust velikih količin vode izza kitajskih jezov gorvodno – in potemtakem precejšnjo verjetnost, da bo poplavilo vas. Kitajska vlada bi morala države niže ob reki posvariti, a po Boontomovih izkušnjah pridejo opozorila bodisi prepozno ali pa jih sploh ni.  “Preden so zgradili jezove, je voda naraščala  in upadala postopoma, na spremembe so vplivali  letni  časi,” je dejal. “Zdaj naraste in upade nenadoma in ne vemo, kdaj naj pričakujemo spremembo – razen če spremljamo poročila o neurjih.” 

Boontom je starešina Ban Pak Inga, zaselka s hišami iz lahkih zidakov in z netlakovanimi  potmi, ki sega od strmega zahodnega brega Mekonga  do tihega, lepo oskrbovanega budističnega templja. Pred 20 leti se je tako kot številni sosedi preživljal z ribolovom. Ko pa je Kitajska gorvodno zgradila prvi, pa drugi, pa sedmi jez, je nekaj sto prebivalcev Ban Pak Inga opazilo, da se reka spreminja. Nenade spremembe višine vode motijo selitve rib in drstenje. Četudi je vas zaščitila svoja drstišča, ni več dovolj rib za vse.

Mekong

Zadnja leta so Boontom in številni drugi prodali ribiške čolne in se začeli ukvarjati z gojenjem  koruze, tobaka in fižola. Tako preživljanje je negotovo  in ga ne obvladajo najbolj – še težavnejše pa je zaradi pogostih poplav. Leta 2008 je nekaterim  zalilo domove do prvega nadstropja. Še tempelj je poplavilo.  Ban Pak Ing je nemara podoba številnih vasi ob Mekongu v prihodnosti. Na Kitajskem gradijo  še pet jezov. Dolvodno, v Laosu in Kambodži, je bodisi načrtovanih bodisi že zgrajenih 11 velikih jezov – prvi na spodnjem toku Mekonga. Pričakujejo, da bodo ti novi jezovi z motenjem selitev rib in drstenja ogrozili preskrbo s hrano približno 60 milijonov ljudi – večina jih živi po vaseh, kot je Ban Pak Ing. Električna energija, katere proizvodnjo omogočajo jezovi na spodnjem Mekongu, je namenjena predvsem cvetočim urbanim središčem na Tajskem in v Vietnamu. Kraisak Choonhavan, tajski aktivist in nekdanji senator, pravi tem jezovom na spodnjem toku reke “katastrofa epskih razsežnosti”.

Mekong

Eden izmed načrtovanih jezov v Laosu bo samo 60 kilometrov oddaljen od Ban Pak Inga. Gradnja bo vasico ukleščila med povodnji s severa in vse višje akumulacijsko jezero na jugu. Boontom, ki je zdaj že v šestem desetletju življenja, pravi, da ga ne skrbi zase, temveč za naslednji rod. “Zamižite in si predstavljajte,” je dejal, “zamislite si, kaj se bo zgodilo z nami.” Z dlanmi je silovito tlesknil skupaj.

MEKONG IZVIRA na Tibetanskem višavju in teče približno 4200 kilometrov skozi Kitajsko, Mjanmar, Tajsko, Laos, Kambodžo in Vietnam, dokler se ne izlije v Južnokitajsko morje. Je najdaljša reka v Jugovzhodni Aziji, sedma najdaljša v Aziji in – to je najpomembneje za ljudi, ki živijo ob njej – najbogatejše ribje lovišče v notranjosti celine. Prebivalci Kambodže in Laosa nalovijo več sladkovodnih rib na človeka kot kdorkoli drug na svetu; marsikje ob reki je riba sopomenka za hrano. Pečena, ocvrta ali kuhana; zavita v palmov list ali pa preprosto vmešana v riž v leseni skledi. Več kot 500 znanih vrst mekonških rib je do zdaj prehranjevalo na milijone ljudi ob suši, povodnji in celo med vladavino genocidnega kamboškega Pol Potovega režima.

Toda mekonške ozke soteske in bobneči slapovi, ki so begali evropske raziskovalce v 19. stoletju, ko so iskali trgovsko pot z obal Južnokitajskega morja na zahod Kitajske, že dolgo mikajo graditelje jezov. V 60. letih minulega stoletja so ZDA zagovarjale gradnjo več hidroelektrarn na spodnjem toku Mekonga v upanju, da bo to prispevalo k razvoju gospodarstva teh dežel in ustavilo vzpon komunizma v Vietnamu. Načrti so zastali, območje je zabredlo v vojno in v 90. letih minulega stoletja je Kitajska in ne Jugovzhodna Azija prva postavila jez na glavnem toku reke. Danes je Jugovzhodna Azija razmeroma mirna in tamkajšnja gospodarstva večidel uspešna. A le približno tretjina prebivalcev Kambodže in malo več kot dve tretjini v Laosu imajo dostop do elektrike; ta je pogosto tudi neznosno draga. Gospodarska rast in rast prebivalstva bosta še naprej obremenjevali preskrbo z elektriko: v analizi iz leta 2013, ki jo je opravila Mednarodna agencija za energijo, napovedujejo, da se bodo potrebe po elektriki na tem območju v prihodnjih 20 letih povečale za 80 odstotkov.

Bangkok

Jasno, da območje potrebuje več energije – in če se želimo izogniti najhujšim učinkom globalnega segrevanja, je nujno, da energijo povsod po svetu pridobivamo s čim manj izpusti ogljika. Hidroenergetski potencial Mekonga je zdaj še mikavnejši kot kadarkoli prej. Gradnjo jezov na spodnjem toku formalno nadzira Komisija za reko Mekong. Ustanovile so jo mednarodne agencije za razvoj in štiri države članice – Vietnam, Kambodža, Tajska in Laos – a jih ne zavezuje nobena pravno veljavna pogodba, temveč skupni interes za reko in za mir na tem območju.

Video: (posnetek je v angleščini)



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.