Junij 2015 | Nepalske žive boginje

Besedilo: Isabella Tree
Fotografije: Stephanie Sinclair

Unika Vajracharya je bila morda na robu božanskosti, utegnila bi postati ena izmed najbolj čaščenih osebnosti v deželi. Takrat še preprosta šolarka je štela šest let. Kljub sramežljivosti so se ji oči iskrile od radovednosti. Ni bila vajena stikov s tujci. Zaradi nasmeška sta se ji v licih naredili jamici, ko sem jo pobarala, kaj bo storila, če bo pozneje tistega dne izbrana za kumari ali živo boginjo, za vlogo, v kateri bodo ljudje klečali pred njo. “Molčala bom,” je dejala. “Ne bom smela hoditi v šolo. Doma se bom učila in vsak dan me bodo častili.”

Unika je Nepalka iz nevarske etnične skupine. Živi v Patanu, uradno Lalitpurju, mestu z 230.000 prebivalci večinoma budistične veroizpovedi v rodovitni Katmandujski dolini ob vznožju Himalaje. Nevarci so ponosni na to, da so varuhi kulture v dolini, stoletni temelj te kulture pa je čaščenje deklet, ki jih imajo za žive boginje. K postopku izbiranja sodi tudi skrivni obred, ki se ga ne smejo udeležiti niti starši kandidatke. Je kaj živčna, sem vprašala. “Ne,” je odvrnila vedro. “Samo vznemirjena.” Ko smo odšle od njih – iz starega poslopja iz opek in tramov z nizkimi stropi v soseski Thabu – je poskakovala po ozkih uličkah in vlekla mamo Sabito in starejšo sestro Biphaso za roko.

Ni bilo daleč do Hakha Bahala, dvorišča, okoli katerega že stoletja živijo člani njene razširjene rodbine in se na njem zbirajo za verske obrede in praznike; tam naj bi potekal prvi del izbiranja. Unika je bila oblečena v svojo najljubšo rumeno flisasto jopico s kapuco in Snoopyjem na hrbtu. Če bi postala kumari, bi bila to ena zadnjih priložnosti, ko bi jo še smela nositi. Živa boginja sme biti odeta samo v rdeče – barvo ustvarjalne energije, ki je navadno pridržana za poročene ženske. Ženska, soseda, se ji je dotaknila lica, ko je šla mimo. “Kaj greš za kumari, mala?” jo je vprašala.

Kumari v nevarski skupnosti častijo. Verjamejo, da ima moč videnja v prihodnost in zmožnost ozdravljenja bolnih (zlasti tistih, ki trpijo za krvnimi boleznimi), da izpolnjuje posebne želje in da njen blagoslov prinaša zaščito in blaginjo. Predvsem pa je neposredna povezava med tem in božanskim svetom in v častilcih poraja maitri bhavana – duha ljubeče prijaznosti do vseh.

To izročilo sega vsaj v 10. stoletje, ko so deklice in dečki po Južni Aziji opravljali budistične in hindujske obrede kot vidci. Njihova domnevna povezanost z božanskim in sposobnost, da napovedo prihodnost, sta še posebej zanimali azijske vladarje. Stoletja pozneje so izročilo prevzela ljudstva, ki so živela na obrobju Indijske podceline – v Kašmirju, Asamu, Bengaliji, Tamil Naduju in Nepalu – in gojila prevratniške veroizpovedi, ki so poudarjale žensko moč ali šakti in tantrično zamaknjenost, stanje, ki ga povzročijo čarobni pozivi in obredi in v katerem je mogoče ljudi spremeniti v božanska bitja z nadnaravnimi močmi.

Marihuana

Samo v odročnem gorskem prostranstvu Nepala je daljše čaščenje predpubertetnih deklet (v nepalščini izraz “kumari” pomeni “devico, devo”), ki naj bi bile žive boginje, globoko zakoreninjen kult in samo v Nepalu to izročilo še danes zavzeto negujejo. Za nevarske budiste je kumari poosebljenje vrhovne ženske boginje Vajradevi. Za hindujce pooseblja veliko boginjo Taleju, inačico Durge.

Danes je v Nepalu deset kumari, devet v Katmandujski dolini. Še vedno jih izbirajo samo iz družin, ki so povezane z določenimi bahali ali tradicionalnimi dvoriščnimi skupnostmi, in vsi njihovi predniki morajo biti iz visoke kaste. To, da je dekle izbrano na ta položaj, velja za najvišjo čast in prinese kumarijini družini nešteto blagoslovov. Zato so nekatere družine kljub finančnemu bremenu in osebnim žrtvam, ki jih prinaša to, da v sodobnem svetu skrbijo za deklico kot za živo boginjo, in navzlic težavam, s katerimi se spoprime dekle, ko se mora v puberteti spet vrniti v navadno življenje in zaživeti kot vsi, še vedno pripravljene ponuditi hčere na izbiro.

Unika se je zdaj že drugič poskušala kot kandidatka za kumari. Prvikrat ji je bilo komaj dve leti, bila je še premajhna, da bi si zapomnila ezoterično obredje izbirnega postopka. Delno je dekličina lastna vnema pripravila družino do tega, da jo je vnovič predlagala. Hrepenela je po tem, da bi bila oblečena kot kumari, da bi imela lase spete v figo vrh glave, da bi ji s črnim svinčnikom narisali debele črne črte okoli oči vse do senc in da bi ji ob praznikih s srebrnim agni chakchuu narisali na čelo rdeči tika – tretje ali tako imenovano ognjeno oko, ki strmi s sredine čela. Želja, da bi nosila okrasje kumari, že sama velja za nekaj posebnega, nemara za znamenje, da deklico žene usoda ali karma. Unikino babico Masinu je skrbelo, da bo dekletce razočarano, če tokrat ne bo izbrano. “Držim pesti zanjo. Nočem, da bi bila žalostna.”

Kumari
Kliknite na sliko za povečavo.

Unikinega očeta Ramesha, ki ima majhno čevljarsko delavnico, pa so trle drugačne skrbi. “Skrbijo me stroški,” je povedal. “In stroga pravila, kar zadeva čistočo, ki nam jih bodo naložili.” Kumari je za vse nadležna odgovornost, največje breme pa bi moral prevzeti Ramesh, ki s svojim delom preživlja družino. Vsak dan mora kumari nositi posebna oblačila in biti naličena in vsaj dvakrat na leto dobiti nova pražnja oblačila iz dragih tkanin. Ena soba v hiši – v preobljudenem mestu je to prava dragocenost – mora biti oddeljena za pujo ali čaščenje, sobo s prestolom, kjer boginja sprejema častilce. Družina mora pred njo vsako jutro opraviti nityo pujo – vsakodnevni obred čaščenja. Ne sme ven, razen ob prazničnih priložnostih, in morajo jo nositi, bodisi na rokah ali v palankinu, da se ne bi z nogami dotaknila tal. Jesti sme le določeno hrano in ničesar od tistega, kar je prepovedano, denimo kurja jajca ali piščančje meso. Čistoča vse hiše mora biti obredno vzdrževana. Nihče, ki pride v stik z njo, ne sme imeti na sebi usnja. Predvsem pa kumari ne sme krvaveti. Verjamejo, da jo duh boginje, šakti, ki vstopi v njeno telo, ko postane kumari, zapusti, če izgubi eno samo kapljo krvi.

Tudi če bi po nesreči padla, bi bil to lahko konec njene vladavine. Živo boginjo vselej odslovijo, ko dobi prvo menstruacijo. Ramesha je skrbela tudi dekličina prihodnost, če bi bila izbrana. Vrnila naj bi se v vsakdanje življenje, toda po letih ujčkanja in osame je prehod od boginje nazaj v življenje smrtnika lahko težaven. Potem pa so tu še pogubne govorice o možnostih za poroko nekdanjih živih boginj. “Možje so vraževerni glede ženitve z nekdanjo kumari,” je dejal Ramesh. “Prepričani so, da jih bodo zadele strašne nesreče, če bi poskušali.” V nekdanji kumari je lahko duh boginje še močan, pravijo, tudi po očiščevalnih obredih, ki jih opravijo ob odslovitvi. Nekateri verjamejo, da iz vagin nekdanjih kumari prilezejo kače in pogubijo nesrečnika, ki spolno občuje z njimi. V Patanu smejo samo dekleta iz budističnega rodu Hakha Bahala postati kumari in nazadnje so vendarle prevagale sposobnosti prepričevanja bahalskih starešin in želja po spoštovanju tradicije. “Negovati moramo izročilo prednikov,” je povedala Sabita. “Naša dolžnost je, da priskrbimo živo boginjo iz svoje skupnosti.” V Katmandujski dolini ljudje zavzeto častijo preteklost, češ da je v minulih časih vladala globlja vez z bogovi in je zato treba spoštovati starodavne običaje – četudi jih v 21. stoletju ne razumejo več docela.



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.