Avgust 2015 | Bo papež spremenil Vatikan?

Besedilo: Robert Draper
Fotografije: Dave Yoder

Ko je prvič nastopil pred množico kakih 7000 vznesenih tujcev, še ni bil papež – vendar je bilo že takrat videti, da ima v sebi nekaj izjemnega. Bil je kot buba, v kateri se premika metulj. Na stadionu Luna Park v središču Buenos Airesa v Argentini so bili na ekumenskem srečanju zbrani rimski katoličani in evangeličani. Pastor je na oder povabil mestnega nadškofa in ga prosil, naj pove nekaj besed. Občinstvo je bilo vidno presenečeno, ko je v ospredje zakorakal moški, ki je pred tem več ur skromno sedel nekje v ozadju.

Papez1_516px.jpg

Čeprav je bil kardinal, ni nosil tradicionalnega naprsnega križa. Oblečen je bil zgolj v črno duhovniško srajco in plašč, videti je bil kot preprost župnik, tak, kakršen je bil pred desetletji. Tisti trenutek pred devetimi leti si je bilo težko predstavljati, da bo ta pusti in žalobni Argentinec nekega dne po vsem svetu znan kot velika in karizmatična osebnost. Spregovoril je – na začetku tiho in zložno – v jeziku svoje domovine, španščini. Govora ni imel napisanega. Ničesar ni povedal o dneh, ko je gojil v latinskoameriških katoliških krogih razširjeno omalovažujoče prepričanje, da evangeličansko gibanje ni kaj dosti pomembnejše od kake escuela de samba, šole sambe. Namesto tega je zdaj najvplivnejši mož v katoliški cerkvi, ki se ima za edino pravo krščansko cerkev, zbranemu občinstvu povedal, da Boga taka razlikovanja ne zanimajo.

Papez1_516px.jpg

“Kako lepo,” je dejal, “da so bratje složni, da molijo skupaj. Kako lepo je videti, da nihče ne pogreva preteklosti in da skupaj hodimo po poti vere – da smo različni, vendar želimo biti del in začenjamo biti del spravljene raznolikosti.” Roke so mu šinile kvišku in obraz je nenadoma oživel, ko je s tresočim se glasom energično nagovoril Boga: “Oče, razdeljeni smo. Združi nas!” Tisti, ki so poznali nadškofa, so bili presenečeni, saj so se ga zaradi togega izraza na obrazu prijeli vzdevki, kot sta “Mona Lisa” in “Carucha” (zaradi izrazite spodnje čeljusti in podbradka). Vendar je ta dan zaznamovalo še nekaj drugega. Ko je končal govor, se je na odru počasi spustil na kolena – v znak prošnje, naj navzoči molijo zanj. Po kratkem premolku se je to res zgodilo, molitev je vodil evangeličanski duhovnik. Podoba nadškofa, ki kleči med ljudmi nižjega stanu ter pri tem izžareva blagost in veličastnost hkrati, se je znašla na naslovnicah argentinskega časopisja. Med publikacijami, ki so objavile to fotografijo, je bil tudi Cabildo, glasilo argentinskih ultrakonservativnih katoličanov. V naslovu prispevka je zbodla ostra beseda: apóstata. Kardinal v vlogi izdajalca svoje vere. To je bil Jorge Mario Bergoglio, bodoči papež Frančišek. Res moram takoj začeti uvajati spremembe,” je nekega jutra povedal nekaj argentinskim prijateljem. Bilo je komaj dva meseca za tem, ko ga je na konklavu v Vatikanu 115 kardinalov iz precejšnje brezimnosti povzdignilo na papeški položaj.

Papez5_516px.jpg

Veliko opazovalcev – nekateri navdušeni, drugi zadržani – je menilo, da je novi papež že zdaj dozdevno spremenil vse, čez noč. Je prvi latinskoameriški papež, prvi jezuitski papež, prvi v več kot tisoč letih, ki se ni rodil v Evropi, in prvi, ki si je privzel ime Frančišek, v čast svetemu Frančišku Asiškemu, zavetniku revnih. Kmalu po izvolitvi, 13. marca 2013, se je novi voditelj katoliške cerkve pojavil na balkonu bazilike svetega Petra. Ni nosil tradicionalnega škrlatnega ogrinjala niti zlato izvezene rdeče štole okoli vratu. Glasne množice pod sabo je pozdravil s preprostim nagovorom:“Fratelli e sorelle, buona sera – Bratje in sestre, dober večer.” Končal je s prošnjo, ki je v Argentini že postala njegov zaščitni znak: “Molite zame.” Ko je odhajal, se je sprehodil mimo limuzine, ki je čakala nanj, in se na avtobusu pridružil kardinalom, ki so ga malo prej izvolili na položaj svojega nadrejenega.
JAR coast map
Kliknite na sliko za povečavo

Naslednje jutro je papež poravnal račun za hotel, v katerem je prenočil. Za vatikansko bivališče si je izbral dvosobno stanovanje v vatikanski hiši za goste, Casi Santa Marta. S tem se je odrekel pravici do bivanja v papeških sobanah v Apostolski palači. Na prvem srečanju s predstavniki svetovnih medijev je oznanil svojo glavno namero: “Res bi rad cerkev, ki je revna in za revne.” In namesto da bi v skladu s tradicijo daroval večerno mašo Gospodove večerje velikega četrtka v baziliki ter umival noge zapornikom in se izobraževal tudi v tujini. Postal je rektor na Colegiu Máximo, pa tudi inventar umazanih buenosaireških barakarskih naselij.

Več pa si preberite v avgustovski številki revije National Geographic Slovenija.



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.