Avgust 2015 | Potrebujemo superčebelo

Besedilo: Charles C. Mann
Fotografije: Anand Varma

Ko je brat Adam postal čebelar, je verjetno vedel, da čas ni ravno naklonjen tej dejavnosti. Pisalo se je leto 1915 in bil je 16-letni novic v opatiji Buckfast v jugozahodni Angliji. Nenadni pomori čebel so se občasno dogajali že od nekdaj, to so čebelarji vedeli, a katastrofa, ki je prizadela čebele mladega meniha, je bila hujša kot vse pred njo. Skrivnostna bolezen je uničila tako rekoč vse čebelnjake na otoku Wight, potem pa pustošila še po Angliji. Panji brata Adama so bili nenadoma prazni, pod njimi so lezle čebele, ki niso mogle leteti. Tistega leta je izgubil 29 od 45 panjev, kolikor jih je premogla opatija.

čebele

Znanstveniki so sčasoma ugotovili, da bolezen povzroča dotlej neznan virus. Vendar so izsledki teh raziskav prišli prepozno, da bi rešili britansko domorodno temnorjavo medonosno čebelo. Skoraj vse panje, ki so se ohranili, so naseljevali križanci, potomstvo tamkajšnjih trotov, ki so se parili s tujerodnimi maticami. Očitna večja trdoživost teh križancev je brata Adama napeljala na misel, da bi vzredil čebelo, odporno proti bolezni.

Leta 1950, po dolgih letih priprav, se mu je naposled ponudila priložnost. Preuredil je star opatijski avtomobil in naslednjih 37 let z njim potoval po Evropi, Bližnjem vzhodu in Afriki ter na poti zbral več kot 1500 matic: marljive čebele iz severne Turčije, nadvse raznolike čebele s Krete, čebele iz odročnih saharskih oaz, črne čebele iz Maroka, drobne oranžne čebele, živeče ob Nilu, ter domnevno krotke čebele z gore Kilimandžaro. Eksotično zbirko je odpeljal na odročno izpostavo na prostranih resavah, kilometre stran od drugih živalic z neželenimi geni. V neokrnjeni osami je po neštetih križanjih ustvaril buckfaško čebelo – ki se je je hitro prijel vzdevek superčebela. Ta rjava in robustna žuželka je bila krotka, nadvse marljiva in odporna proti bolezni otoka Wight, kakor so jo poimenovali. V 80. letih minulega stoletja so buckfaško čebelo že prodajali po vsem svetu.

Vzrejevalci čebel so redki. Brat Adam pa je postal še nekaj redkejšega: slaven čebelar. Vendar so bile čebele kmalu spet na udaru. Azijska pršica s povednim imenom Varroa destructor je napadla panje v Evropi in Ameriki. “Le povsem odporna, genetsko obogatena rasa oziroma rod,” je dejal brat Adam leta 1991, “bo sposoben dokončno opraviti s to nadlogo.”A preden je lahko začel delati, ga je buckfaški opat, prepričan, da je vse večja slava v neskladju z njegovim poslanstvom, odpoklical s položaja opatijskega čebelarja. Strtega srca je umrl leta 1996. “V opatiji ga ni nihče ustrezno nadomestil,” je povedala Clare Densley, ki je pred dvema letoma oživila znamenito čebelarsko dejavnost buckfaške opatije. Od tistih časov so se razmere v čebelarstvu še poslabšale.

čebele

Leta 2007 so nenadoma začeli povsod poročati o “motnji propadanja čebeljih družin” – hiter, grozljiv propad celotnih čebeljih družin so doživljali po vsej Evropi in v obeh Amerikah. Javna občila so poročala o “ogroženosti svetovnega kmetijstva” in “doslej najhujši katastrofi, kar jih je prizadelo planet”. Naslovi so bili upravičeni: opraševanje, ki ga opravljajo žuželke, večinoma pa so to prav medonosne čebele, je ključnega pomena za tretjino hrane, ki jo pridelamo po svetu. Raziskovalci čebel, med katerimi je številne navdihnil brat Adam, so mrzlično iskali vzrok za propadanje čebeljih družin. Večina je prišla do sklepa, da ne gre za eno samo težavo, kakor so sprva domnevali, pač pa za usodno povezavo učinkov škodljivcev, patogenih organizmov, izginjanja habitatov in strupenih kemikalij, bistveno vlogo pri tem pa naj bi odigrala tudi varoja.

Večina velikih čebelarjev zdaj pršice zatira s pesticidi – čeprav to ni niti ustrezna začasna rešitev. Nekateri raziskovalci čebel se, da bi se izognili rabi kemikalij, vračajo k postopku brata Adama: ustvarjanju nove različice superčebele. Razlika je le, da tokrat uporabljajo orodja sodobne znanosti, med njimi tudi spreminjanje genov. Drugi se zavzemajo za nasprotno metodo, še naravnejšo od tiste, ki jo je uporabil brat Adam. Nič kemikalij, nič poseganja in spreminjanja – čebele naj se razvijajo po svoje! “Žal jim ni še z nobeno od teh metod uspelo ustvariti živalce, ki bi bila dovolj odporna proti pršicam in produktivna. Z izrazom ‘dovolj’ mislim čebelo, s katero bi se spremenila pravila igre,” je povedal Keith Delaplane, direktor programa za čebele na Univerzi v Georgii. Zatrdil je, da so te žuželke resnično ogrožene. “Stojim pred čebelarji in jim rečem: ‘Povejte mi kaj obetavnega.’ Nobeden ne dvigne roke.”

Več pa si preberite v avgustovski številki revije National Geographic Slovenija.

Več kratkih filmov si lahko ogledate v zavihku DODATNO:

video animacija:



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.