Oktober 2015 | Skrivnostni prednik

Besedilo: Jamie Shreeve
Fotografije: Robert Clark

Ljubiteljska jamarja Steven Tucker in Rick Hunter sta 13. septembra 2013 vstopila v dolomitni jamski sistem Vzhajajoča zvezda (Rising Star) približno 50 kilometrov severozahodno od Johannesburga v JAR. Vzhajajoča zvezda je med jamarji priljubljena že vse od 60. let minulega stoletja, zato je filigranski preplet rovov in dvoran v njej natančno izrisan. Tucker in Hunter sta upala, da bosta našla kak še neznan prehod. Nekje v ozadju misli pa jima je tlelo še drugačno poslanstvo. Na tem območju so v prvi polovici 20. stoletja našli toliko fosilov naših zgodnjih prednikov, da je pozneje zaslovelo kot “zibelka človeštva”. Čeprav so tamkajšnji zlati časi lova na fosile že davno minili, sta jamarja vedela, da znanstvenik z Univerze v Witwatersrandu v Johannesburgu išče kosti.

Možnosti, da bi po naključju na kaj naletela, so bile majhne. A nikoli se ne ve. Globoko v jami sta si utirala pot skozi zožitev, ki se imenuje Supermanov rov – ker večini uspe zlesti skozi samo tako, da imajo eno roko stisnjeno ob telo, drugo pa iztegnjeno nad glavo, kakor stripovski superjunak v letu. Ko sta prečkala veliko dvorano, sta se povzpela na zobčasto skalo, imenovano Zmajev hrbet. Na vrhu sta se znašla v čedni votlinici, ki so jo krasili stalaktiti. Hunter je izvlekel videokamero in Tucker se je, da ne bi bil v napoto objektivu, spustil v razpoko v tleh votline. Z nogo je zatipal skalnat štrcelj pa pod njim še enega in potem – praznino.

Spustil se je dol in se znašel v ozkem navpičnem jašku, ki je bil ponekod širok vsega 20 centimetrov. Zaklical je Hunterju, naj mu sledi. Oba možakarja sta supervitka, ena sama kost in žilava mišica. Če bi bila zgolj za kanec večjega života, ne bi mogla v jašek in potem morda najosupljivejše in nedvomno najbolj begajoče najdbe fosilnih ostankov človeka v zadnjih 50 letih sploh ne bi bilo. Lee Berger, paleoantropolog, ki je jamarje poprosil, naj bodo pozorni na morebitne fosile, je krepak Američan pordelega obraza in lic, ki zažarijo, kadar se nasmehne, nasmejan pa je bolj ali manj ves čas. Izkazalo se je, da je neuničljivi optimizem ključen za njegovo poklicno življenje. Do začetka 90. let minulega stoletja, ko je dobil službo na Univerzi v Witwatersrandu (na t. i. “Witsu”) in začel iskati fosile, se je osrednja pozornost raziskovalcev človekove evolucije že davno preusmerila na Vzhodnoafriški tektonski jarek. Številni raziskovalci so imeli jug Afrike za zanimivo obrobno, ne pa osrednjo zgodbo v razvoju človeka. Berger se je odločil dokazati, da se motijo.

01_velika_2.jpg

Toda njegove razmeroma nepomembne najdbe so skoraj 20 let na videz zgolj potrjevale, kako malo še ima ponuditi jug celine. Najbolj si je želel najti fosile, ki bi osvetlili veliko temeljno skrivnost v razvoju človeka: izvor našega rodu Homo pred dvema do tremi milijoni let. Daleč onstran te ločnice so velikim opicam podobni avstralopiteki, ki jih najbolje ponazarjata Australopitecus afarensis in najbolj sloveča predstavnica te vrste, Lucy, okostje, ki so ga našli leta 1974 v Etiopiji. Tostran, veliko bliže, pa je Homo erectus, vrsta, ki je uporabljala orodje, kurila ogenj in se razširila po svetu, imela velike možgane in telesne proporce, dokaj podobne našim.

Vmes je meglena, milijon let trajajoča vrzel, ko se je dvonoga žival preoblikovala v razvijajočega se človeka, bitje, ki ni le prilagojeno okolju, temveč mu zna z uporabo uma tudi gospodovati. Kako neki se je zgodil ta preobrat? Fosilni zapis je obupno nejasen. Nekoliko starejši od vrste H. erectus je Homo habilis ali spretni človek – tako ga je poimenoval Louis Leakey s sodelavci leta 1964, ker je bil prepričan, da je bil zaslužen za kameno orodje, ki so ga našli v Olduvajski soteski v Tanzaniji. V 70. letih minulega stoletja so skupine, ki jim je načeloval Leakeyjev sin Richard, v Keniji našle še več ostankov predstavnikov te vrste. Odtlej je bil H. habilis trhla podstat človekovega rodovnega drevesa in je to drevo ohranjal zakoreninjeno v vzhodni Afriki.

JAR coast map

Pred vrsto H. habilis je zgodba o človeku zagrnjena v temo, orisuje jo vsega nekaj fosilnih odlomkov rodu Homo, ki pa so preveč nepopolni, da bi bili upravičeni do vrstnega poimenovanja. Kot je dejal neki strokovnjak, bi jih zlahka pospravili v škatlo za čevlje, pa bi bilo v njej še vedno dovolj prostora tudi za obuvalo. Berger že dolgo trdi, da je H. habilis preveč primitiven, da bi si zaslužil privilegirani položaj v samih temeljih našega rodu. Nekateri znanstveniki se strinjajo, da bi se moral pravzaprav imenovati Australopithecus. Malone osamljen pa je Berger v zatrjevanju, da bi morali resničnega prvotnega predstavnika rodu Homo iskati na jugu Afrike. Dolga leta je nebrzdana gostobesednost, s katero je delal reklamo za svoje razmeroma manj pomembne najdbe, nekatere njegove poklicne kolege zgolj odvračala. Imel je ambicije in osebnost za to, da bi postal sloveče ime na svojem področju, tako kot Richard Leakey in Donald Johanson, najditelj Lucyjinega skeleta. Je neutruden nabiralec denarja za raziskave in mojster v očaranju javnosti. Le kosti ni imel. Potem pa je leta 2008 odkril nekaj resnično pomembnega. Ko je iskal na kraju približno 16 kilometrov od Vzhajajoče zvezde, ki so ga pozneje poimenovali Malapa, sta s takrat devetletnim sinom Matthewom odkrila nekaj fosilnih ostankov homininov, ki so štrleli iz čokov dolomita.

Naslednje leto je Bergerjeva skupina iz kamnine trudoma izluščila dva skoraj popolna skeleta, stara približno dva milijona let. To je bila po več desetletjih prva pomembnejša objavljena najdba z juga Afrike. (Še popolnejši skelet, ki so ga našli že prej, še čaka na opis.) Okostji sta bili v marsičem zelo primitivni, a sta imeli tudi nekatere nenavadno moderne poteze. Berger je sklenil, da pripadata novi vrsti avstralopitekov, ki jo je poimenoval Australopithecus sediba. Trdil je tudi, da sta “kamen iz Rosette” za izvor rodu Homo. Čeprav so mu staroste paleoantropologije priznavali, da je najdba “osupljiva”, je večina njegovo tolmačenje zavrgla. A. sediba je bil premlad, preveč čuden in ne na pravem kraju, da bi lahko bil prednik rodu Homo: ni bil “naš”. Tako kot po svoje tudi Berger ni.

Odtlej so nekateri ugledni raziskovalci objavili razprave o zgodnjih predstavnikih rodu Homo, v katerih Bergerja in njegove najdbe niso niti omenili. Berger je zavrnitev hitro prebolel in se vrnil k delu – v laboratoriju so ga zaposlovali dodatni skeleti iz Malape, ki so bili še vedno ujeti v kamnini. Potem pa je lepega dne na njegova vrata potrkal Pedro Boshoff, jamar in geolog, ki ga je Berger najel, da bi iskal fosile. Z njim je bil Steven Tucker. Berger je že ob prvem pogledu na fotografije iz Vzhajajoče zvezde, ki sta mu jih pokazala, uvidel, da se bo morala Malapa umakniti na stranski tir.

Več pa si preberite v septembrski številki revije National Geographic Slovenija.

VIDEO: posnetek je v angleščini

 



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.