Oktober 2015 | Reka poje mi

Besedilo: Robert Draper
Fotografije: Pascal Maitre

Ladja pluje pod nebom, posejanim z zvezdami. Pot ubira po reki, ki je včasih videti širna kot ocean, drugič se preliva čez plitvine kakor večji potok, zato je nespametno – pa tudi nezakonito – po njej potovati ponoči. Ljudem na ladji se takšni premisleki – kaj je preudarno in kaj zakonito – ne zdijo povsem odveč. A navsezadnje eno pravilo prevlada nad drugimi: tu, na reki Kongo, za preživetje storiš vse, kar je pač treba storiti. Ladja je nevarno prenatovorjena. Z motorjem, ki je predviden za prevoz približno 675 ton, potiska pred seboj še tri tovorne splave. Tovor – železne palice, vreče cementa, živila – tehta več kot 815 ton. Splave prepenja streha, skrpana iz ponjav in blaga, pod njo pa se stiska kakih 600 potnikov.

Za prevoz po reki, ki stane približno 70 evrov, jih je plačala morda polovica, drugi so se prikradli na krov brez plačila. Številni prihajajo iz mest in upajo, da bodo našli delo pri spravilu koruze in arašidov. Nekatere ženske, ki nosijo s seboj prenosne štedilnike na oglje, se ponujajo za kuharice. Druge so prostitutke. Vsak počne tisto, kar mora. Slišati je petje, prepire, molitev. Vse prežemata duh po dimu iz štedilnikov in občutek nevzdržne utesnjenosti. Med potniki krožijo vrči doma zvarjenega žganja. Sem ter tja pade čez krov kdo, ki je pregloboko pogledal v kozarec. Do tistega trenutka ni še nihče utonil, a pot se je šele začela. Na ležišču na zgornjem krovu ladje sedi v kotu suhljat moški, star kakih 40 let, in ob baterijski svetilki prebira Sveto pismo. Ime mu je Joseph. Pred dvema letoma je kupil to ladjo za 700.000 evrov.

Severni zaklad
Kliknite na sliko za povečavo.

Pred tem se je ukvarjal z letalskim tovornim prevozom in prepričan je bil, da pravila, ki veljajo na nebu, bolj ali manj veljajo tudi na reki. A spoznal je, da se je motil. Posadko sestavljajo v veliki večini tatovi, eden je nečak po ženini strani. Po Josephovi grobi oceni so na ladjo pretihotapili kakih 180 ton dodatnega tovora – s čimer so preobremenili motor, upočasnili potovanje in povečali tveganje, da ladja nasede, kar bi ogrozilo vse na krovu, lastnika pa seveda prikrajšalo za dobiček. Josepha skrbi, da posadka ve, da jo je razkrinkal. Boji se, da bo podkupila kuharja in mu bo zastrupil hrano. Uživa zgolj kruh in maslo. Vsa ta izprijenost se mu gnusi. Neke noči je kapitan za nekaj ur ustavil motor, da je lahko splezal na enega izmed splavov in se pozabaval z eno od potnic. Zato je Joseph poiskal tolažbo v Svetem pismu. Obkrožajo ga grešniki. Tudi sam je grešnik. Drugi v njegovi družini so pridigarji, on pa ljubi denar. Ob koncu leta, ko bo naredil obračun, bo bogatejši za 90.000 evrov. Do takrat se bo morda izkazalo, da se je nakup ladje vendarle splačal. “Imaš še kakšen aspirin?” me pobara. Ponudim mu tableti in hvaležno ju poplakne s kokakolo. S fotografom Pascalom Maitrom ga popolnoma razumeva. Na njegovo ladjo sva se vkrcala po desetdnevni polomiji na neki drugi ladji v pristanišču v Kinšasi. Ime ladje je bilo – obetavno, sva takrat menila – Kwema Express.

03_velika_2.jpg

Njen upravnik je bil čokat in neuklonljiv možak, ki nama je zaračunal za ležišče, za drevak z zunajkrmnim motorjem, za varnost, za vzdrževanje, za nove dele, za vse mogoče uradne dokumente, za vse, česar se je lahko domislil; skupaj je to zneslo kakih 4500 evrov, torej naju je dodobra ožel. Vse lepo in prav. A potem ladijski motor ni hotel vžgati. Potem ladje niso mogli premakniti z muljastega dna. Potem so v vodi ob ladji našli napihnjeno človeško truplo. Odločila sva se, da si ne bova nakopala dodatnih stroškov. Slišala sva za Josepha in njegovo ladjo, se sestala z njim v nekem hotelu v Kinšasi, se dogovorila za ceno, naročila novo denarno nakazilo in potem z njim odletela v pristaniško mesto Mbandaka. Tam je njegova posadka podnevi pridno prenatovarjala ladjo s črnoborzijanskim tovorom, ponoči pa si dajala duška s tamkajšnjimi ženskami. Dva dni zatem sva bila končno na poti, plula sva po reki navzgor proti Kisanganiju, mestu na znamenitem rečnem zavoju. Rada bi razumela to stalnico v burni zgodovini Demokratične republike Kongo (DRK). Ali državi, pogreznjeni v revščino in korupcijo, mogočna reka ponuja še kakšno doslej neizkoriščeno razvojno priložnost? Ali pa je reka Kongo svet zase? Bil je februar, sušna doba, reka je bila nizka in blatna. Po nebu so jadrali sokoli in prhutale vodne ptice.

Vsakih nekaj kilometrov se je prostrani deževni gozd, ki sega do reke, umaknil gruči z listjem kritih koč. Iz njih so pritekli otroci in nam mahali v pozdrav. Nekateri so skočili v drevake in divje veslali proti ladji, da bi jezdili na valovih kot mali deskarji. Zadnji drevaki so utonili v gozdu šele, ko je bilo rdeče sonce že tik nad obzorjem. Ponoči sva s Pascalom v spalnih vrečah pod mrežami proti komarjem ležala na strehi ladje neposredno pod razcefrano zastavo DRK. Ni bilo elektrike, ki bi pokvarila nebeško razpoloženje. Nobenega hrupa razen brnenja motorja do ranega jutra, ko sva se zbudila ob zvoku pesmi. Duhovnik je vodil potnike v molitvi. Spustila sva se na spodnji krov in opazovala dogajanje. Ni se še začelo svitati, pa je oglje v štedilnikih že žarelo in ženske so cvrle flancate. Drugi potniki so se dvignili s penastih podlog in začeli razvrščati, kar so imeli naprodaj: milo, baterije, zeliščne napoje, čevlje, žganje obupnega okusa. Kmalu naj bi obiskovalci iz gozdov priveslali z drevaki in se kot pajki povzpeli na splave, da bi spravili v promet prineseno: banane, some, krape, udave, pavijane, race, krokodile. Na plavajoči tržnici se bo trgovalo ves dan, na ladjo bo v vsakem trenutku privezanih več kot deset drevakov. Kmalu nama je postalo jasno, da je trgovanje zelo uravnoteženo, saj so imeli od njega korist vsi udeleženci. Brez njega bi bili potniki brez hrane, vaščani pa bi ostali brez zdravil za vročične otroke ali prerjavelih loncev ne bi mogli zamenjati z novimi.

Duhovnik, ki mu je bilo ime Simon, je prodajal rabljene kavbojke in srajce. Namenjen je bil v cerkev v Lisali, rojstnem kraju nekdanjega diktatorja Mobutuja Seseja Sekoja. “V Mobutujevih časih sem si lahko privoščil lepo urejeno potniško kabino,” se je pritoževal nad razmerami na splavu – a morda tudi nad neredom pod zdajšnjim predsednikom DRK Josephom Kabilo. “Težko je potovati v takšnih razmerah. Ne preostane nam drugega, kot da to potovanje izročimo v Božje roke.” Simon je imel širokoplečega spremljevalca, ki mu je bilo ime Celestin in je bil lastnik majhne plantaže kavčukovca in oljnih palm v vasi Binga ob reki Mongala, pritoku Konga. Povsem je bil prevzet nad tem, da sta se na ladji znašla belopolta tujca. “Sinoči sem sanjal, da sta mojo plantažo obiskala tujca,” nama je povedal. “Morda vaju pošilja Bog!” Nasmehnila sva se in se mu momljaje zahvalila za povabilo. Nič mu nisva obljubila. Ko si na reki Kongo, najprej spoznaš, da ne moreš vplivati na nič, še najmanj na hitrost potovanja. Gladina vode je nizka, ladja je težka, kapitan se kar iz vrča naliva s kongovskim žganjem, lastnik ladje prebira Sveto pismo. Čeprav sva se v primerjavi z ljudmi, ki so potovali po reki, rodila pod srečno zvezdo, pa je sreča tu opoteča.

VIDEO: posnetek je v angleščini


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.