November 2015 | Toneče otočje

Besedilo: Kennedy Warne
Fotografije: Kadir van Lohuizen

Bil je čas, imenovan itingaaro, jutranji polmrak, ko se je otok ravno prebujal. Vilinske čigre so zaljubljeno žgolele v krošnjah kruhovcev, petelini so skušali preglasiti drug drugega, ljudje pa so zaspano kapljali v laguno, da bi se umili. Ko so si zmočili obraze in si popravili saronge, so se potopili v vodo. Plima je bila visoka in vodna gladina napeta kot koža na trebuhu nosečnice. Onstran lagune se je na obzorju razprostiral ocean. Marawa, karawa, tarawa – morje, nebo, kopno. Ti pojmi sestavljajo starodavno trojico, ki je za Kiribatijce izjemnega pomena. Ampak trojica drsi iz ravnotežja. Ocean ni več milosten in zaščitniški, kot je vselej bil. Zdaj začenja kazati drugačen obraz, preteč obraz pogoltne plime in neusmiljenih valov. Kiribatijci se zavedajo, da marawa narašča.

To je čas bibitakin kanoan boong – “vremenske spremembe, ki traja veliko dni”, kar je kiribatski izraz za podnebne spremembe. Ljudje živijo iz dneva v dan s strahom in negotovostjo. Kako naj kljubujejo strahu, ko pa jim svet vztrajno dopoveduje, da bodo ti nizko ležeči otoki kmalu pod vodo? Njihovi lastni voditelji priznavajo, da je Kiribati – 33 koralnih otokov v osrednjem delu Tihega oceana – “med najbolj ranljivimi v skupini ranljivih”. Predvidevajo, da bo glavno mesto na atolu Tarawa v 30 letih postalo neprimerno za bivanje. Vendar številni Kiribatijci nočejo razmišljati o svoji domovini kot o nemočni “izginjajoči otoški državi”. Sebe ne vidijo kot “utapljajoče se otočane”, temveč kot potomce popotnikov, ponosne dediče izročila o trdoživosti in preživetju. Prepričani so, da njihov raj nikakor ni izgubljen. Brez dvoma pa se je znašel v težavah. Morje se je spremenilo v nadležnega vsiljivca, ki gloda obalo in prodira v tla, zaradi česar je voda v vodnjakih polslana, drevesa in posevki pa odmirajo.

Atoli, kot je Tarawa, so odvisni od tanke plasti sladke vode, ki jo napaja dež in počiva na vodonosniku iz slane vode. Ko se morska gladina dviga – za zdaj za nekaj milimetrov na leto, vendar se bo v prihodnosti ta proces najverjetneje pospešil – se dviguje tudi gladina podzemne slane vode, to pa pomeni manj prostora za sladko vodo. “Zdaj prav sovražimo morje,” mi je povedal Henry Kaake, ko sva sedela v njegovi kiakii, odprti kolibi na kolih, kjer domačini spijo ali klepetajo s prijatelji. “Da, morje je dobro zaradi hrane, ampak nekoč nam bo ukradlo tla pod nogami.” Ena prvih žrtev slane nadloge je bila rastlina bwabwai, orjaški močvirski taro, cenjen v kiribatski kuhinji, hrana za slovesnosti. Rastlina potrebuje tudi več kot pet let, da dozori. Nekatere sorte zrastejo do višine človeških ramen. Ker je ni mogoče gojiti na območjih, kamor vdira slana voda, bi lahko sčasoma izginila z otoških jedilnikov. Vlada in človekoljubne organizacije se trudijo uvajati druge škrobne poljščine. V skupnem vrtu na atolu Abaiang, enem izmed atolov blizu Tarawe, sem opazoval Makurito Teakin pri pripravljanju zastirke iz sesekljanih listov.

Razporedila jo je okoli sadik sorte tara s plitvimi koreninami, ki ne potrebuje močvirnih tal. Nedaleč stran je druga ženska zalivala svoje sadike z ribjim gnojilom; uporabila je prazno konzervo, večkrat preluknjano z žebljem. Ko se je plima umaknila s peščenih širjav tarawske lagune, se je pokazala množica majhnih peščenih vulkančkov, ki so jih napravili raki jahači. Odrasli in otroci, opremljeni s plastičnimi vrečami in vedri, so v pesku in skalnih razpokah iskali užitne školjke (imenovane koikoi) in morske polže. Nabiralci so zaradi nekaj grižljajev morskih sadežev praskali po skalah in sejali pesek skozi prste celo na samem robu bibavičnega pasu. Če najdejo dovolj školjk, jih včasih pripravijo v kokosovi smetani: skuhajo jih v lupini kokosovega oreha nad dimastim ognjem iz kokosovih luščin. Kokosova palma (nii) jim daje tako rekoč vse: košare, metle, les, slamo, olje, fermentirani grog, milo, sladki temni sirup, imenovan kamwaimwai. Nekateri ji pravijo nebeško drevo. Kiribatijci poznajo več kot ducat besed za vsako razvojno stopnjo sadeža te palme – od mladega oreha brez vode do starega z žaltavim mesom.

Tradicija je za Kiribatijce v splošnem zelo pomembna. Mwairin Timon sem spoznal, ko je izdelovala kokosovo vrv. Sedela je na stari rogoznici iz pandanusovih listov blizu svoje koče na robu lagune in z dlanjo navijala šope kokosovih vlaken na kos plavnega lesa. Pred več kot letom dni je zakopala kokosove luščine v tla in označila mesto s kamnom. Nato je tisoč plim opravilo svoj del naloge – vlakna so se zmehčala in so bila pripravljena za nadaljnjo obdelavo. Zvila jih je v vrv na enak način, kot je to počela njena babica in pred njo njena babica – tako kot so to počeli prvi naseljenci teh atolov, ki so se na obalo izkrcali pred kakimi 3000 leti. Dežni oblaki so potemneli, se pomaknili čez laguno in zabrisali obrise otočkov Severne Tarawe na drugem koncu dvorogega atola Tarawa. Kmalu nato so prinesli olajšanje tudi na Južno Tarawo, kjer živi polovica tega naroda na manj kot 16 kvadratnih kilometrih kopnega. Strokovnjaki napovedujejo, da bo v prihodnjih desetletjih na Kiribati padlo več dežja kot zdaj, kar je srečno naključje kljub večjemu tveganju za poplave.

Dvigajoče se morje in na atolu Tarawa tudi prenaseljenost bosta ogrozila zaloge podtalnice, zato se bodo morali prebivalci Tarawe zateči k zbiranju vode s streh. Na Abaiangu so tuje človekoljubne organizacije nekaterim lokalnim skupnostim že priskrbele preproste sisteme za zbiranje, filtriranje, obdelavo in shranjevanje deževnice. Če imaš sladko vodo, se laže spoprijemaš z drugimi spremembami – vsaj nekaj časa. Nihče ne more napovedati, kako dolgo. Plima se je obrnila in zdrsnila proti obali kot plošča iz zelenega stekla. Nabiralce je pred sabo potisnila nazaj. Plime so os kiribatskega življenja. Tako kot gibanje sonca, lune, zvezd ali smeri vetrov in valov. V preteklosti so te osi določale čas sajenja poljščin, ribolova in izplutja 30 metrov dolgih kanujev s preveso, imenovanih baurua. Taka je bila algebra Tihega oceana. Ribiči so vedeli, katere ribe primejo na katero vabo, ali jih je treba loviti podnevi ali ponoči, pa tudi, katera taktika se najbolje obnese: lov s trnkom, zanko ali mrežo. Zdaj svet ni več tako predvidljiv. Z nekoč radodarnih ribiških območij se vračajo s praznimi trnki in mrežami. Morda je toplejša voda pregnala ribe drugam. Tudi koralnim grebenom ni prizaneseno – in napovedi so še slabše. V tem stoletju se bo morje segrevalo in kisalo, zato bi se lahko rast koralnih grebenov upočasnila ali celo ustavila. Bledenje koral – prizadete korale izvržejo simbiotske alge, ki jim dajejo barvo in jih oskrbujejo s hranili – se je včasih zgodilo približno vsakih deset let, zdaj je ta pojav tako pogost, da morda ni več daleč čas, ko bo potekal vsako leto. Grebeni se bodo iz žive mavrice spremenili v sence. Sledili jim bodo otoki. Atoli “držijo glavo nad vodo” zaradi nalaganja ostankov koral in drugih morskih organizmov, ki jih na obalo naplavijo viharji. V tem smislu so podobni gradbišču: če ni gradbenega materiala, gradnja zastane. Mrtvi grebeni ne morejo vzdrževati otokov, ki so jih zgradili. Kakšen je svet, v katerem morje uničuje svojo lastno stvaritev?


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.