Januar 2016 | Živalski smetarji

Besedilo: Elizabeth Royte
Fotografije: Charlie Hamilton James

Sonce je zahajalo za obzorje in vse je kazalo, da gnuju bije zadnja ura: bolan ali poškodovan je taval po planjavi Serengeti v Tanzaniji kilometre stran od črede. Ob sončnem vzhodu je bil samotar že mrtev, obdajal pa ga je klobčič prerivajočih se jastrebov, kakih 40 ptic, ki so se poskušale na vsak način dokopati do njegovih posmrtnih ostankov. Nekateri mrhovinarji so potrpežljivo čakali, dostojanstveno zgrbljeni, z očmi, uprtimi v obed. Večina pa se jih je pognala v gladiatorsko bitko. Z razprtimi kremplji so se stegovali in praskali, se prerivali in pretentavali drug drugega. Eden se je povzpel na drugega in zajezdil žrtev, ta pa se ga je na vso moč branila in otepala. Množica je vršala in kipela v črno-rjavem valu zvijajočih se vratov, suvajočih kljunov in prhutajočih peruti. Spuščenih glav so z neba nenehno doletavali še drugi obeda željni jastrebi, prekopicujoč se v silni vnemi, da bi se pridružili množici.

USA_parks Kliknite na sliko za povečavo.

Zakaj tak vik in krik, če pa je bilo truplo tako veliko? Zakaj tolikšna požrešnost? Ker ima gnu trdo kožo in ga niso ubile zveri, ni bilo nikjer dovolj velike odprtine, da bi vsi prišli do mesa. Zato so najdrznejše ptice srdito tekmovale za dostop do notranjosti trupla. Med vsesplošnim kokodakanjem in krakanjem je afriški plešec potisnil glavo globoko v gnujevo očesno votlino in z nazobčanim jezikom hlastno postrgal, kar je utegnil, preden so ga tekmeci odrinili od mize. Drugi afriški plešec se je zaril v nosnico, medtem pa se je grahasti plešec prebijal z druge strani in je bil že 20 centimetrov globoko v gnujevi zadnjični odprtini, a ga je odrinila druga ptica in glavo potisnila v antilopina prebavila. Predstava se je nadaljevala – 40 ptic si je obupno prizadevalo prodreti v truplo skozi pet lukenj, ki niso bile nič večje od lukenj na igrišču za golf.

Naposled sta se golouha jastreba le odločila, da bosta nekaj ukrenila. Te čudovite živali so visoke več kot meter in čez peruti merijo skoraj tri metre. Imajo rožnat obraz, velik ukrivljen kljun, močan vrat jim krasita nagrbančena koža in rjav našopirjen ovratnik. Medtem ko je eden dolbel luknjo v gnujevo ramo, je drugi kopal po sinusih v upanju, da bo našel sočne ličinke zoljev. Kite so pokale, koža se je trgala. Nato je afriški plešec potisnil glavo v gnujevo grlo in izvlekel 20-centimetrski kos sapnika, rebrastega kot cev sesalnika za prah. A preden se je lahko z njim pogostil, mu ga je izmaknil več kot meter visoki marabu, ki je v neposredni bližini nepremično prežal na pravi trenutek: rahlo je vrgel kos sapnika v zrak, da se je pravilno poravnal, in ga pogoltnil vsega naenkrat. Zaradi mesarjenja golouhih jastrebov, ki imajo kite raje kot mišice, je bil gnu končno na široko odprt. Kri in sluz sta letela po zraku; vsebina črev jim je kapljala s kljunov; dve ptici sta vlekli vsaka na svojo stran trimetrski kos črevesa, prekritega s prahom in iztrebki. Gnu je izginjal, krog nažrtih ptic, ki so leno čepele v nizki travi, pa se je povečeval. Jastrebi z nabito polnimi golšami so položili glave na zložene peruti in zaprli veke. Nič več hrupa, nič več prerivanja. Krotki kot mestni golobi so počivali, sprijaznjeni s svetom.

MM8326_140216_55639_516px.jpg

JASTREBI SO VERJETNO najmanj priljubljene ptice na planetu, živa prispodoba pohlepa in grabežljivosti. Charles Darwin je v dnevniku, ki ga je pisal med potovanjem z ladjo Beagle, te ptice opisal kot “odvratne”, plešastih glav, “ustvarjenih za brodenje po umazaniji”. Ena izmed številnih prilagoditev: kadar so ogroženi, so sposobni izbljuvati celotno vsebino želodca, da lahko hitreje vzletijo. Ogabno? Morda res. A jastrebi imajo tudi prenekatero vrlino. Navadno ne ubijajo drugih živali in verjetno živijo v monogamnih parih. Vemo tudi, da starši skupaj skrbijo za mladiče, da velike skupine prosti čas preživljajo v prijetnem medsebojnem druženju in da se radi skupaj kopajo. Najpomembneje pa je, da opravljajo bistveno, a izredno podcenjeno ekosistemsko storitev: hitro čiščenje in recikliranje razpadajočih trupel poginulih živali.

Po neki oceni so jastrebi, ki živijo v Serengetiju ali se tja priselijo v času vsakoletne velike selitve belobradih gnujev – ko se 1,3 milijona teh živali seli med Kenijo in Tanzanijo – v zgodovini pojedli več mesa kot vsi mesojedi sesalci skupaj. Pri tem početju so nadvse hitri. Jastreb lahko kilogram mesa požre v eni sami minuti; večja jata zebro do golega obere v pol ure. Brez jastrebov bi smrdeča trupla verjetno dalj časa ležala naokrog, populacije žuželk bi se naglo povečale in razširile bi se bolezni. Vendar ta “storitev”, ki vsem ustreza in se je vzpostavila v tisočletjih, ni nespremenljiva. Pravzaprav je v nekaterih ključnih regijah ogrožena. Afrika je že izgubila eno izmed 11 vrst jastrebov, rjavega jastreba, še sedem jih je kritično ogroženih ali prizadetih. Nekateri, denimo golouhi jastreb, živijo večinoma na zavarovanih območjih, posamezne populacije egiptovskega jastreba in brkatega sera pa so že skoraj iztrebljene. Jastrebi in druge mrhovinarske ptice, pravi Darcy Ogada, pomočnica direktorja afriških programov pri nevladni organizaciji Peregrine Fund, “so po vsem svetu najbolj ogrožena skupina ptic s funkcijo v ekosistemu”.


Video. Posnetek je v angleščini.



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.