April 2016 | Deželi duhov

Besedilo: Paul Salopek
Fotografije: John Stanmeyer

Pred sto leti so v osmanski državi, predhodnici današnje Turčije, pobili milijon – nekateri trdijo, da še več, drugi, da manj – Armencev. Na ta tragični dogodek, na medz jeghern ali “veliko katastrofo” armenskega naroda, spominja kamniti kenotaf v armenski prestolnici Erevan. Vsako pomlad se 24. aprila, na dan, ko so se začeli pogromi, k temu svetišču na mestnem hribu povzpne več tisoč romarjev. V vrsti se pomikajo mimo večnega ognja, simbola neizbrisljivega spomina, in tja položijo malo goro cvetja. Približno sto kilometrov severozahodno, nekaj sto metrov onkraj turške meje, pa ležijo razvaline še starejšega in nemara ustreznejšega pomnika te armenske izkušnje, mesta Ani. Kaj je Ani? Bil je srednjeveška prestolnica mogočne armenske kraljevine s središčem na vzhodu Anatolije, prostranega azijskega polotoka, ki danes sestavlja večji del Turčije, med severnima krakoma svilne ceste. To je bila bogata metropola, v kateri je vrvelo 100.000 duš.

Tamkajšnji bazarji so bili prepolni krzna, začimb, dragocenih kovin. Varovalo jo je visoko obzidje iz bledikastega kamna. Ani je slovel kot “mesto s 1001 cerkvijo” in se je po sijaju meril s Konstantinoplom. Simboliziral je razcvet armenske kulture. Danes se sesuva vrh odročne, od sonca ožgane planote – ostanki podirajočih se stolnic in opustelih ulic sredi porumenelih trav, zapuščena in od vetra prepihana razvalina. Peš sem šel do tja. Hodim po svetu. Ubiram jo po poteh naših prednikov, ki so se iz rodne Afrike podali v svet. Na poti še nisem videl lepšega in bolj žalostnega kraja od Anija. “Armencev še omenijo ne,” se je čudil Murat Yazar, moj kurdski vodnik. Res je: na plakatih, ki jih je dala turška vlada natisniti za turiste, graditelji Anija niso imenovani. Namenoma ne. V Aniju ni več nobenega Armenca. Tudi v uradnih popisih zgodovine ne. Če hrib Cicernakaberd v Erevanu poziva k pomnjenju, je Ani spomenik pozabljenja. Enega najstarejših in najtežje rešljivih političnih sporov na svetu – zastrupljajoči pat položaj, ki je Armenijo in Turčijo za cele rodove ukleščil v zajedljivost, mržnjo, skrajni nacionalizem – lahko povzamemo kot neskončno pretehtavanje treh zlogov: genocid.

Armenija
Ta beseda je prepolna takih in drugačnih pomenov, odtenkov, nasprotij. Združeni narodi genocid opredeljujejo kot enega najhujših zločinov: poskus izbrisa celotnega naroda ali narodne, rasne ali verske skupnosti. A kdaj izraz uporabiti? Koliko mora biti pobitih? Kako izmeriti težo storjenega in naklepa? S kakšnim pošastnim računom? Armenska različica dogodkov: leto 1915. Prva svetovna vojna traja že devet mesecev. Evropa pošilja svoje mladeniče v ogenj. Obsežen in večkulturen Osmanski imperij – najmočnejša muslimanska država – je sklenil zavezništvo z Nemčijo. Veliko armensko krščansko manjšino, nekdaj tako miroljubno in zaupanja vredno, da so jo sultani označevali za millet-i sadıka ali zvesti narod, so po krivem obdolžili uporništva, češ da se je postavila na stran ruskega sovraga. Nekateri osmanski voditelji so se odločili, da “armensko vprašanje” rešijo z iztrebljenjem in izgonom. Vojaki in krajevne kurdske milice so pobijali armenske može. Množično posiljevali ženske. Ropali in si prisvajali armenske vasi in mesta. Mrtvi so zajezili reke in zamašili vodnjake. V mestih je zaudarjalo po trohnobi. Preživeli – dolge vrste razcapanih žensk in otrok – so se pred naperjenimi bajoneti opotekali v brezvodne puščave sosednje Sirije. (Danes živi v Armeniji samo tri milijone Armencev; od osem do deset milijonov jih je raztresenih v diaspori.) Število Armencev v Osmanskem imperiju se je s približno dveh milijonov zmanjšalo na manj kot 500.000.

Večina zgodovinarjev to zmanjšanje označuje za prvi pravi genocid sodobnega sveta. “Prepričan sem, da v vsej zgodovini človeštva ni bilo tako grozljivega dogodka, kot je bil ta,” je zapisal Henry Morgenthau starejši, tedanji veleposlanik ZDA v Konstantinoplu. “Veliki pokoli in preganjanja v preteklosti se zdijo domala neznatni, ko jih primerjamo s trpljenjem Armencev leta 1915.” Turške oblasti tak opis kategorično zavračajo. Njihova različica “tako imenovanega genocida” je takale: je čas brezmejne zgodovinske norije, čas državljanske vojne. Armenci trpijo, res. A prav tako tudi številne druge skupnosti, ujete v Osmanski imperij, ki med veliko vojno razpada: Grki, sirski kristjani, jazidi, judje – tudi sami Turki. Kri teče na vse strani. Nobenega načrta za sistematično iztrebljenje ni bilo. In število smrtnih žrtev pri Armencih je pretirano, manj kot 600.000 jih je bilo. Poleg tega so bili Armenci dejansko izdajalci: tisoči so se pridružili napadalcem sovernikom, vojski carske Rusije.

V Turčiji je še vedno tvegano oporekati temu uradnemu mnenju. Čeprav je preganjanja zdaj manj, imajo turški sodniki izraz genocid za provokacijo, podpihovanje, žalitev naroda. Še celo take velikane, kot je romanopisec in nobelovec Orhan Pamuk, doletijo, ko spregovorijo o nesreči Armencev, obtožbe, da blatijo turško stvar ali turško državo. “Upamo in verjamemo,” je v skrbno pretehtanem govoru leta 2014 dejal predsednik turške vlade Recep Tayyip Erdoğan, “da bodo narodi s tega posebnega starodavnega prostora, ki jih družijo podobne šege in navade, sposobni zrelo spregovoriti drug z drugim o preteklosti in se skupaj dostojno spomniti svojih izgub.” Kakšno posebno moč ima ta beseda “genocid”? Armenska diaspora je desetletja vlagala denar v lobiranje, da bi vlade držav po svetu za opisovanje tega, kar se je zgodilo pod Osmani, uporabljale prav ta izraz. V Diyarbakırju, mestu na vzhodu Turčije z večinoma kurdskim prebivalstvom, sem v novo odprti armenski cerkvi – drobnem, krhkem dokazu turško-armenske sprave – ravno opravljal intervju, ko je k meni pristopil možak. “Priznavate genocid?” je hotel vedeti. Bil je Armenec. Bil je razburjen. Zastrmel se mi je v oči. Osupnilo me je. Sredi dela sem, sem mu dejal. “Briga me,” je rekel. “Ali torej priznavate genocid ali ne?” Odložil sem pero. Spet in spet je ponavljal svoje vprašanje. Dopovedoval mi je: nisem duh. problem SPOMINA: ne pozabi nikoli. A seveda pozabimo.

Armenija
Nazadnje vselej pozabimo. “Ljudje se vojskujejo že tisoče let,” je dejal poljski novinar in pisatelj Ryszard Kapuściński, “a je vsakokrat kot prva vojna, ki se je kdaj vojevala, kot da vsi začenjajo iz nič.” V mestecu v bližini Erevana je na kavču sključen sedel upadel mož, Hosrov Frangjan. Ves se je zahomotal pred mrazom, ki ga ni bilo – v odejo, volneno jopo, pleteno kapo, čez grčave roke si je navlekel nogavice – ker sta njegovo srce in ožilje zelo zelo stara. Ima 105 let. Je eden zadnjih še živečih, ki so preživeli pokol Armencev. Te krhke starce – večina jih je zdaj že pomrla – v Armeniji častijo kot narodne junake. Ker so zadnja otipljiva vez z zločini iz leta 1915. Ker so živi posmeh zanikovanju. Svoje zgodbe so ponovili že tolikokrat, da se zdijo pripovedi suhe, daljne, mehanske – oguljene kot zlizani novci. “Pet let sem bil star, ko so prišli Turki,” je vrešče dejal. “Nagnali so nas v gore.” Zgodbo je obnovil po drobcih. To je legendarni dogodek iz genocida. Kakšnih 4700 prebivalcev šestih armenskih vasi na jugu današnje Turčije je pobegnilo na hrib Musa Dağ blizu obale. Na turške zasledovalce so valili skale. Vzdržali so več kot 40 dni. Obupani so parnikom, ki so pluli vzdolž sredozemske obale, mahali z ročno izdelanim napisom “KRISTJANI V STISKI – REŠITE”. Po nekem čudežu so jih rešile francoske bojne ladje in jih odpeljale v Egipt, v izgnanstvo.

Več si preberite v aprilski številki revije National Geographic. 


Video.
Posnetek je v angleščini.






Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.