Maj 2016 | Triglavski narodni park

Besedilo: dr. Peter Skoberne
Fotografije: Tomo Jeseničnik idr.

”Jezerska dolina in skalna Komna sta bili nekdaj paradiž Alp.” Tako se začenja zgodba o Zlatorogu, ki jo je Karl Deschmann leta 1868 objavil v časopisu Laibacher Zeitung v sklepnem delu podlistka o domoznanstvu Kranjske. Ali jo je res verno povzel po pripovedovanju starega bovškega pastirja, še vedno raziskujejo etnologi, mi bomo iz nje raje izbrskali dragoceno sporočilo, ki ne more zastarati, ker je večno, v današnjem času celo še zelo aktualno. Naši predniki so imeli na voljo bistveno manj podatkov in možnosti za sporazumevanje kot mi, a so poskrbeli, da so se življenjsko pomembni napotki zanesljivo prenašali iz roda v rod – s privlačnimi, nesmrtnimi zgodbami, ki si jih ni bilo težko zapomniti, še pomembneje pa je bilo pri tem posrkati in posvojiti pomen, skrit za besedami.

TNP
Tudi s to pripovedko, ki nosi izjemno močno sporočilo o vlogi in mestu človeka v naravi. Naravo predstavlja Zlatorog, bel gams z zlatimi rogovi, človeka pa revni trentarski lovec, ki je bil pod varstvom Belih žena. Pomoč teh dobrih vil mu je omogočala, da je tudi v zelo trdih gorskih razmerah dostojno preživel. Lahko je celo lovil v Zlatorogovem kraljestvu, vendar se ni smel dotakniti belega gamsa in njegove črede. V tej točki bi se zgodba lahko končala, saj bi v naravi preživeli številni rodovi, ne da bi jo pri tem ogrožala. V jeziku današnjega časa bi to poimenovali trajnostni razvoj. A to je šele uvodni del pripovedke. Zlatorogov rog je bil tudi ključ do bajnih bogastev, skritih pod vrhovi gora. Ko se je trentarski lovec zaljubil v hčerko krčmarja na Mostu na Soči, se je ob bahanju laških trgovcev zavedel svoje denarne revščine in hkrati spomnil na Zlatorogov zaklad. Pohlep mu je zakrknil srce in pamet, da se je odpravil na lov za zlatim rogom, ključem do bogastva, ki ga sploh ni potreboval za preživetje, ampak le za povečanje svoje veljave. Pri tem ga je zvito spodbujal zeleni lovec, ki se mu je potihoma pridružil. Ostal je gluh za opozorila duha umrle matere, potlačil je tudi spomin na prepoved lova na Zlatoroga, opozorilo na mejo, ki je ne sme prestopiti.

TNP

Skušnjava je bila preveč bleščeča, preveč vabljiva. Sledil je Zlatorogu in ga ustrelil, in ko je iz kapljic njegove krvi zrasla roža mogota, triglavska roža, je vedel, da je izgubljen. Ranjeni beli gams je popasel čudežno zelišče, rana se mu je zacelila, moči so se mu povrnile in z bleskom rogov je pahnil lovca v globok prepad. Zlatorog, razočaran nad človeškim značajem, je v besu z rogovi razril vrt, da je nastala skalna puščava, in s tropom za vedno zapustil naše kraje. Dokler človek ni imel na razpolago več energije, kot je bila moč njegovih rok in delovne živine pa ognja, vetra in vode, največkrat v naravi ni mogel narediti večje škode. Povsem drugače je bilo po industrijski revoluciji. Energija fosilnih goriv je omogočila uresničevanje človekovih drznih želja, podprtih s pohlepom. Takrat je evropski človek posegel za Zlatorogovim rogom. V Evropi z brezobzirnim izkoriščanjem naravnih virov, na drugih celinah z nasilno kolonizacijo, da je zaječala Mati Zemlja, kot so to začutili domačini v Ameriki, ali narava, kot so to zaznali v Evropi. Zavedanje peščice ljudi o pomenu narave in hkrati o njeni ogroženosti je sprožilo naravovarstvena gibanja. Oglašali so se posamezniki, na primer John Muir (1838–1914) v Ameriki ali Ernst Rudorff (1860–1916) v Nemčiji, in opozarjali, da je človek krenil po napačni poti razvoja. A večinska želja imeti in posedovati, ki ima praviloma tudi politično podporo, vedno zaostaja za naravovarstveno miselnostjo. Podobno lovcu v zgodbi, ki raje prisluhne vabljivim, a varljivim predstavam zelenega skušnjavca kot duhamornim opozorilom!

TNP

Toda trmasto pritiskanje naravovarstvenikov je v 19. stoletju vendarle doseglo nekaj novega: zamisel, naj bi najvrednejše dele narave ohranili in zavarovali pred človekovim delovanjem. V Evropi so nekateri veleposestniki dele svojih gozdov izločili iz gospodarjenja, da bi jih ohranili, podobno so društva in krajevne oblasti zavarovali tudi posamezne naravne spomenike (geološke posebnosti, jame, drevesa, slapove …). V Ameriki je brezobzirna kolonizacija pretila z opustošenjem zelo slikovitih in ohranjenih območij. S privatizacijo bi se obiskovanje teh območij, tudi če bi ostala ohranjena, bistveno omejilo. Zato je ameriški kongres 1. marca 1872 razglasil območje Yellowstone “za javni park oziroma območje za razvedrilo, namenjeno koristi in uživanju naroda”.

TNP

Tako je bil ustanovljen prvi narodni park na svetu, torej območje, namenjeno ljudem iz vse Amerike (staroselci so bili izvzeti!). Predpis o razglasitvi narodnega parka je določil meje območja, ki je merilo približno za polovico Slovenije, glavne cilje (npr. prepoved naseljevanja, ohranjanje narave), za upravljanje pa določil notranje ministrstvo. Življenje na Divjem zahodu ni ravno upoštevalo predpisa: prepoved naselitve je sicer obveljala, množično pobijanje bizonov in nasilje nad naravo pa se nista ustavila. Red se je začel vzpostavljati šele leta 1886, ko je notranje ministrstvo zaprosilo za pomoč vojsko, dejansko pa so narodni parki v Ameriki začeli uresničevati naravovarstveno poslanstvo leta 1916, ko je bil ustanovljen Urad za narodne parke. Ustanovitev ameriških narodnih parkov je zbudila zanimanje tudi v Evropi.

Ozemlje je bilo tu sicer lastniško večinoma določeno, zato osrednji cilj ni bil preprečevanje privatizacije, ampak ohranitev najdragocenejših območij narave za ves narod. Na Švedskem je bilo leta 1909 razglašenih devet narodnih parkov, sledila je Švica z Engadinom (1914), deset let pozneje pa je nastalo zavarovano območje tudi v središču Zlatorogovega kraljestva – Dolini Triglavskih jezer! Zavarovanje je vedno posledica želje po ohranitvi nekega ogroženega območja, ki velja za vredno in dragoceno. Zato je seme vsakega zavarovanja zavest o vrednotah. Dolina Triglavskih jezer je vstopila iz zavesti domačinov v naravoslovne kroge z opisom bretonskega naravoslovca Balthasarja Hacqueta (1739/40–1815) iz leta 1778: “Po šestih urah hoje sem v višini alpske verige prišel v golo skalnato dolino, kakršne v svojem življenju še nisem videl. Tedaj sem si zaželel imeti pri sebi pesnika, da bi opeval zgodnje dni prevrata sveta na najotožnejši način, kot je to storil Klopstock v epu Mesija.”

TNP

Postopoma, z razvojem planinstva in povečanim zanimanjem za naravo v 19. stoletju, se je podoba o koncu sveta spreminjala v njeno prvotno nasprotje – v podobo raja. Pesnik Rudolf Baumbach (1840– 1905) je Deschmannovo zgodbo o Zlatorogu upesnil, lirsko-epska pesnitev je dosegla za tedanji čas vrtoglave naklade več kot 110.000 izvodov in je zelo povečala zanimanje za zgodbo in kraje, kjer naj bi se bila ohranila. Vzpostavljena je bila logična povezava med škrapljasto pokrajino, posuto z gorskim cvetjem, in izgubljenim kraljestvom Zlatoroga.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.